Novice

Pismo dr. Vesne Prijatelj
Posthumna objava z dovoljenjem avtorice

Najprej bi rada povedala, da sem se soočala s trpljenjem drugih v zadnjih stadijih bolezni kot izvajalka zdravstvene oskrbe, kot vnukinja, kot snaha, kot prijateljica. Počasi sem tudi jaz stopila na to pot. V scenariju zadnjega stadija raka je ta pot (zdravniki rečejo protokol) kar jasna. Uradna medicina mi ponuja le še paliativno zdravljenje. Seveda me je strah, vendar nadaljnjo pot vidim v realni luči brez mižanja in upanja, da se meni to ne bo zgodilo.
Kako naj povem, da ljudje razumejo, da gre za pravico do odločanja in ne za uboj? Kako naj pokažem, da je ljubezen do življenja in smrti pravzaprav ljubezen do sebe? Zato sem napisala pismo, ki pojasni, zakaj bi želela, da imam možnost izbire v skladu z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Draga moja ljubezen, moja družina, moji prijatelji, znanci in neznanci,

ko bo čas, bi se rada poslovila z občutkom sprejemanja in ne obsojanja moje izbire. Težko je sprejeti, da nekoga ni več v našem življenju. Težko je sprejeti, da nas je kdo zavestno zapustil. Bistvo ljubezni ni "imeti" ampak dovoliti drugemu, da odide, če meni, da mu je tako bolje.
Borim se več kot desetletje za povrnitev zdravja. Vsako jutro najdem razlog ZA življenje, če je le noč mirna in prespana. Še zmorem, še upam, še se smejem, čeprav je bolečina zdaj prisotna skoraj 24 ur. Zavedam pa se, da bodo, prej ali slej, posledice paliativnega zdravljenja pešale moje telo in um. Čaka me postelja, plenice, cevke, morda tudi zvezane roke, ker bom hotela iztrgati cevi ter oditi iz hladne in prazne bolniške sobe. Ne želim, da je moj zadnji spomin na to zemeljsko življenje bolečina, vonj po izločkih, osamljenost in strah. Želim zaspati v čistih oblačilih, v objemu ljubljenega, čutiti sprejemanje in varnost, slišati bitje njegovega srca, vse dokler moje srce ne preneha utripati. Želim si človeka dostojne smrti takrat, ko ne zmorem več živeti in ko začutim, da je čas za odhod.
Moja prva odločitev ob rojstvu je bila vdih. Pravijo, da so me rahlo udarili po hrbtu za spodbudo. Naj bo moja zadnja odločitev lahek izdih. Ni me treba udariti, le kemijo mi dovolite, da za večno zaspim.

Vse, ki so proti, bi prosila, naj se za vsaj za tri dni in ne da bi vstali, uležejo v posteljo, in to v plenicah. Naj izkusijo, kako zares v praksi izgleda paliativna nega - kolikokrat bi jim zamenjali plenice, kolikokrat nahranili, dali piti in kako bi se počutili v vonju svojih izločkov. Nimamo dovolj kadra za to!
Vsem PROTI - kako bi se ženske počutile ob tem, da veš, da se plenica polni z blatom, tebi pa vse to leze nazaj v vagino ali po hrbtu navzgor? Kako bi se počutili, ko se začne vse to trditi, se lepiti? Potem naj ponovno ocenijo, kaj je dostojanstvo. Če tej izkušnji dodamo bolečino zaradi bolezni ali preležanin, je ta osebna izkušnja kar grozljiva. Vsi, ki so PROTI, mislim, da se bojijo lastne smrti, procesa trpljenja ob umiranju pa si na sebi ne predstavljajo. Vprašala sem starejšega zdravnika, ki je tudi globoko veren, ali bi pristal na opisano situacijo pri sebi? Ali bi pa morda premislil o tabletkah, ki bi ga odpeljale v spanje in smrt? Rekel je, da res mora še enkrat premisliti o svojih prepričanjih.

Dajte, prosim, tudi vi, ki ste PROTI.

Srebrna nit ob objavi pisma

Avtorica pisma dr. Vesna Prijatelj nobene od svojih želja ni mogla uresničiti, ker Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja še ni uveljavljen.

Ker ji v razmerah veljavne obravnave pacientov niso dovolili umreti po osebni odločitvi, ker so jo kljub njeni predhodni pisni prepovedi dvakrat oživljali, ker so jo prepeljali na zaprti oddelek Psihiatrične klinike UKC v Ljubljani in tja k njej napotili policijo. Ker so jo od tam, saj je bila povsem prisebna, premestili nazaj na Onkološki inštitut, na oddelek za paliativno oskrbo, kjer so ji zdravniki potem naklonili paliativno sedacijo in s tem konec življenja.

Da je obveljala njihova in ne njena volja, so ji življenje podaljšali za devet dni trpljenja. Ne samo njej, tudi njenemu soprogu so s svojim ravnanjem povzročili hudo trpljenje, ki ga po Vesnini smrti dodatno podžigajo, saj mu še vedno niso izročili njene zdravstvene dokumentacije.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Mag. Irena Žagar, predsednica
Prof. dddr. Andrej Pleterski, vodja delovne skupine za PPKŽ

Spoštovani žalujoči,

z Vesno sva se v živo videla dvakrat. Zakaj potem stojim tu in govorim? Ker naju druži skupno prizadevanje za uveljavitev zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Za uveljavitev te nove človekove pravice si je prizadevalo že mnogo ljudi in si sedaj prizadeva še več ljudi. In čeprav gre za izrazito skupinsko prizadevanje, mu dajejo človeško poosebljenje tri osebe: moj oče Janko, Alenka Čurin Janžekovič in sedaj tudi Vesna.

Vsakdo od njih zaznamuje posebno stopnjo dogajanja, hkrati pa so vsi doživeli podobno izkušnjo srečanja z zdravniškim paternalizmom. Moj oče je javno pozval Državni zbor, naj uzakoni pravico do svobodne izbire ob koncu življenja, potem ko so mu proti njegovi volji preprečili poskus samousmrtitve. Moje sklicevanje na očetovo vnaprejšnjo pisno odpoved zdravniški pomoči je bilo neuspešno. Pred namestitvijo v psihiatrično kliniko so ga rešili gluhota, slepota in dopolnjenih 95 let. Nedvomno pa tudi sočuten razum kirurga na urgenci, ki mu je zašil prerezano zapestje. Temu je sledilo zanimanje javnosti, sklenitev zavezništva z Biserko Marolt Meden in moj vstop v krog Srebrne niti združenja za dostojno starost, katerega podpornica je postala tudi Vesna.

Istočasno z mojim očetom je svojo željo po končanju življenja javno na televiziji izpovedala tudi Alenka Čurin Janžekovič. Tudi ona se je pridružila Srebrni niti in nastopila na vrsti javnih srečanj z nasprotniki našega prizadevanja. Njihove ugovore in pogosto trditev, da ne poznajo nikogar, ki bi si želel umreti, je razorožila že samo s svojo pojavo, kaj šele nato s svojim nagovorom. Opisal sem ji, da ima vlogo kljuna bojne ladje, s katero uničujemo nasprotnikove galeje.
Zakaj si nekdo iz ljubečega družinskega kroga z vso možno prijateljsko in zdravstveno podporo, nekdo, ki je imel še vedno občutek koristnosti, želi umreti, je Alenka pretresljivo opisala v svoji avtobiografiji z naslovom "Sam bog naj jo bere". In ko je bila na zadnji in najtežji operaciji ter je pomolila kirurgu svojo pisno izjavo o prepovedi oživljanja, je kirurg to izjavo zaničljivo potisnil v stran. Pred dvema letoma in pol je Alenka končala svoje življenje v Švici v ljubečem objemu moža z nasmeškom na obrazu. Žal pa ji je bilo, da tega ni mogla storiti doma, kar je bila njena velika, a neuresničena želja.

Odtlej je bojni kljun naše galeje vse bolj postajala Vesna. Zavestno. In ko sva pred dobrimi tremi meseci govorila po telefonu, se je veselila, da bo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kmalu sprejet in bo življenje lahko zaključila, kot si je zamislila, v objemu ljubljenega, čutiti sprejemanje in varnost, slišati bitje njegovega srca, vse dokler njeno srce ne preneha utripati. A ni šlo tako. Nasprotniki zakona njegovo uveljavitev zadržujejo z izkoriščanjem prav vseh postopkovnih možnosti. Za nameček se je Vesna srečala še z zapovedmi zdravniškega paternalizma, pa katerih imajo trmasta in neusmiljena prizadevanja za človeško življenje prednost pred bolnikovim dobrim počutjem in zmanjševanjem njegovega trpljenja. In seveda zdravniški paternalizem dobro ve, da je vsak poskus končanja življenja duševna motnja, ki jo je treba odpraviti na psihiatrični kliniki.

Vesna je poznala zdravstveni sistem do zadnjih podrobnosti, tudi paternalistično miselnost, ki nasprotuje uveljavitvi ZPPKŽ. Verjamem, da se je dobro zavedala, da masko molka in sprenevedanja lahko razbije samo javnost njenega trpečega konca in ekscesnost njegove obravnave. Koliko ljudi je sposobnih v zadnjih urah svojega življenja posneti samega sebe in poskrbeti za objavo?
Vesna je bila velika, junaška borka. Z vsem naštetim nam je dala zadnje, zelo pomembno, vendar tudi obvezujoče darilo. Da z njeno zgodbo dosežemo uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S tem je tudi v koncu svojega življenja znala najti smisel, smisel za skupno dobro.

Hvala Ti, Vesna

V Ljubljani, 10. oktobra 2025

Aleš Primc
Predsednik stranke
ZA Slovenijo - Za otroke in družine gre
Malejeva 3
1000 Ljubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Mediji

»Moje življenje, moja pravica.«

Odprto pismo Alešu Primcu

Spoštovani,
Društvo Srebrna nit ste v nedavnem intervjuju označili za sataniste. Zelo pretkano ste to naredili, niste rekli »oni so«, rekli ste »zame so«, zato nihče ni more reči, da gre za razžalitev, obrekovanje ali žaljivo obdolžitev, ne, vi ste samo svobodno izrazili svoje mnenje. Do tega imate pravico. Kot imate pravico o zakonu, ki ljudem pomaga dostojanstveno in brez bolečin umreti, imeti mnenje, ki je drugačno od našega.

Morda ste prezrli, prav te dni je bila v številnih medijih objavljena zgodba o grozovitem umiranju dr. Vesne Prijatelj, tudi podpornice Srebrne niti. O tem, kako ji je rak v zadnjem stadiju razsejal metastaze po vsem telesu, da niti trenutek ni bila več brez bolečin. Ko si je sama skušala vzeti življenje, so jo oživljali kljub njeni izrecni pisni prepovedi, vrnili so jo v življenje, polno bolečine, ki ga ni zmogla več živeti. Bi si vi zase želeli tako umiranje?

Spravili so jo na psihiatrijo v Polje, umirajočo žensko, in jo pustili brez protibolečinskih sredstev. Bi privoščili tako umiranje nekomu, ki ga imate radi?
Njenemu možu niso povedali, kje je, ure in ure jo je iskal. Ona, ki si je želela umreti doma v njegovem naročju, je šla umret v bolnišnico, da ne bi njega obtožili pomoči pri samomoru, ki je kazniva. Umrla je sama, med tujci. Si tako smrt želite za ljudi, ki vas bodo na referendumu podprli? Ker če na referendumu zakon pade, pot vodi prav tja: v samotno umiranje v bolečinah brez možnosti predčasnega izhoda.

Ljudje, ki so tako ravnali z Vesno, - če vas prav razumemo, po vaše pravilno? - niso bili satanisti. Ampak, ali sploh obstaja beseda za tako ravnanje? Bili so zdravniki, ki so se sklicevali na svoj etični kodeks in niso videli nič spornega v tem, da so umirajočo žensko razčlovečili, ponižali in podaljševali njeno trpljenje. Nikomur ne privoščimo takega umiranja, še najmanj ljudem, ki jih namerno zavajate z lažmi o zastrupljanju.

Spoštovani, iz napačne uporabe besede satanisti je očitno, da slovarja ne uporabljate prav pogosto, ampak naredite tokrat izjemo in si poglejte tole besedo: sram (»neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja«). Ga kdaj občutite? Vas požgečka nekje v globinah zavesti, ko lažete ljudem, ki zakona niso prebrali, ko si izmišljujete stvari, ki jih v zakonu ni? Samo zato, da uveljavite svoj prav?

Vi nam pravite satanisti, ampak mi vas ne bomo zmerjali. Mi ne žalimo, mi ne vračamo enakega z enakim, mi verjamemo v kulturen, nenasilen dialog. Veliko besed bi lahko uporabili za to, kar ste in kar počnete, lahko bi se zavarovali z »za nas ste« in potem izrekli ali zapisali nekaj ostudno žaljivega, kot ste storili vi, ampak ne bomo.

Tole bomo rekli: vi STE nesrečen človek. Kajti noben človek, ki se dobro počuti v svojo koži, noben človek, ki zna dajati in prejemati srečo, ne seje sovraštva, zlobe in izmišljotin. Žal nam je, da je v vas toliko gneva. Toliko sovraštva. Žal nam je vas.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Predsednica
Mag. Irena Žagar

Katarina Keček je zapisala:

"𝗗𝗿. 𝗩𝗲𝘀𝗻𝗮 𝗣𝗿𝗶𝗷𝗮𝘁𝗲𝗹𝗷 𝘀𝗲 𝗷𝗲 𝗽𝗼𝘀𝗹𝗼𝘃𝗶𝗹𝗮.
Bila je ena najvidnejših bojevnic za zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Če ste spremljali agonijo minulih dni, potem veste, kako močno si je želela mirno oditi.
Pa ji niso tega dovolili.
Obljubila sem ji, da bom nadaljevala boj za dostojanstveno smrt."

Tudi Društvo Srebrna nit bo vztrajalo pri pri prizadevanjih za uresničitev  Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Moje življenje, moja pravica.

V Ljubljani, 2. oktobra 2025

»Moje življenje, moja pravica.«
Javna izjava Srebrne niti ob zaključku zbiranja podpisov za naknadni zakonodajni referendum o ZPPKŽ

Zdaj ni več dvomov.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (Zakon, ZPPKŽ)), ki je pred leti začel nastajati v Srebrni niti in je bil v popravljeni obliki sprejet v Državnem zboru, bo stopil v veljavo le, če bo dosegel zadostno podporo na naknadnem zakonodajnem referendumu, ki je pred nami. Če referendumska podpora Zakonu ne bo večja od nasprotovanja, se bo pravica, da odločamo o lastnem koncu življenja, odmaknila. Morda za dolgo.
Ne oporekamo legitimnosti vnovičnega referenduma in tudi milijoni, ki jih bomo odšteli zanj, niso osnovni razlog našega javnega oglašanja. Z geslom »Preprečimo zastrupitve bolnikov« nasprotniki svobode izbire zavajajoče strašijo pred evtanazijo, ki je v Zakonu ni, in vse, ki Zakon podpiramo, označujejo kot zastrupljevalce. Pred tem smo že bili in smo občasno še označeni kot rablji, okuževalci, lažni humanisti, predstavniki kulture smrti ali kar Zlo. Ustvarja se vtis, da živimo v časih verskih vojn in da ideja tolerance še ni bila izumljena.
Na zakonodajnem referendumu bosta spet trčili dve osebni etiki, obe skladni z idejo človekovih pravic: etika varovanja življenja od spočetja do naravne smrti in etika izbire. Izbira glede odločanja o rojstvih je zavarovana z vpisom v ustavo RS, ZPPKŽ jo utrjuje še glede izbire o koncu lastnega življenja. Obe osebni etiki bosta trčili, čeprav ni potrebe, da bi. Trčili pa bosta, ker ena od njiju hoče drugi odreči pravico do obstoja. Ena hoče biti še naprej zapovedana, druga pa naj bi ostala prepovedana. Tiste, ki se zavzemajo za varovanje življenja, in se ne čutijo ogrožene od zagovornikov svobode izbire, zato sprašujemo: »Zakaj hočete trpečim vzeti možnost, da umrejo, kot želijo? Vi to možnost imate in vam je nihče ne krati. S kakšno pravico jo vi odrekate njim?«
Naše prizadevanje za uveljavitev zakona vodita pravičnost in sočutje. Članica Srebrne niti in podpornica ZPPKŽ dr. Vesna Prijatelj je pred dnevi preminila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Pred tem so ji tam dvakrat preprečili poskus samousmrtitve. Ni jih ustavila ne njena podpisana izjava o zavračanju oživljanja, ki jo je podala, ne moževa podpora njenim prizadevanjem. Podobno se je pred tem zgodilo tudi dr. Janku Pleterskemu in Alenki Čurin Janžekovič. Njihova vnaprej izražena volja proti oživljanju je bila pri vseh treh poteptana ali spregledana. Tovrstni odzivi v zdravstvu so več kot nesočutni.
Ti primeri jasno kažejo, da živijo med nami ljudje, za katere paliativna oskrba ni ustrezna rešitev in si želijo drugačne pomoči. Pred njimi si zdravniki, ki trdijo, da niso srečali še nobenega bolnika, ki bi jih prosil za pomoč pri umrtju, zatiskajo oči, da jih ne bi videli. Zdaj so na očeh vse Slovenije. Ta umrtja razodevajo, da bolniki v institucionalnem varstvu in zdravljenju ne morejo uveljaviti svoje volje in narediti edinega zanje še smiselnega dejanja. Zdravstveno osebje, na drugi strani, je pod pritiskom, da morajo življenje rešiti proti volji pacienta in tudi proti lastni volji, saj jim sicer grozi obtožba, izguba službe, prepoved opravljanja poklica. Sprejeti Zakon je rešitev za te in še mnoge druge stiske.
Na naknadni zakonodajni referendum bomo zato množično odšli in oddali glas podpore Zakonu, da bi ob končni pridobitvi nove pravice živeli z več vedrine, vedoč da ni treba živeti v primežu strahu pred trpečim iztekom življenja – ne svojega ne življenja drugih, ki so nam pri srcu - in so temu izteku morda bližje kot mi.
Na referendum, ki je pred nami, gremo optimistično in s prepričanjem, da se potrdi že izražena volja iz lanskega leta. Morda se na vnovični poti do volišč pridružijo še novi glasovi.

Srebrna nit
Mag. Irena Žagar, predsednica

V Ljubljani, 21. septembra 2025

Javna izjava

Ob zbiranju podpisov proti uveljavitvi sprejetega Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je bilo predlagatelj prvotnega predloga zakona in je v nadaljevanju vseskozi aktivno sodelovalo pri njegovih popravkih in pripravi predloga zakona, kakršen je bil letos sprejet v državnem zboru. Natančno smo spremljali vse javne razprave in polemike in se vanje tudi aktivno vključevali, ne glede na to, ali so razpravljalci v njih izražali podporo ali nasprotovanje zakonu. Sodimo, da smo svoja stališča izražali strpno in korektno ter jih obširno argumentirali, nikoli pa si nismo dovolili, da bi nastopali z uporabo neresnic in manipulacij.

Skozi ves postopek se zavedamo, da bodo nasprotniki zakona uporabili vse pravne in druge možnosti, predvsem tiste, ki jih omogoča lansiranje medijskih sporočil, resničnih in neresničnih, korektnih in nekorektnih, tudi popolnoma zavajajočih, tako da sedanje zbiranje podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma za nas ni nobeno presenečenje. Živimo v demokratični družbi, katere temeljni postulat je možnost izražanja različnih stališč, tudi če so si popolnoma nasprotujoča, in kjer je mogoče z državljani – volivci in volivkami – tudi manipulirati.

Zbirateljem podpisov za razpis zakonodajnega referenduma ne odrekamo pravice, da aktivirajo svoje podpornike, vendar morajo tudi oni upoštevati različnosti družbe, v kateri živijo in aktivno delujejo. Zdaj in tukaj so med nami ljudje, ki neznosno trpijo in jim ne pomagajo niti zdravljenje niti lajšanje bolečin ali paliativna oskrba, sočutje in bližina svojcev. Edino njihovo upanje za končanje trpljenja je uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Zbiranje podpisov za naknadni referendum o ZPPKŽ uveljavitev zakona zamika v prihodnost in njihovo trpljenje samo podaljšuje, kar je mogoče razumeti kot dejaven poseg v njihovo življenje. Splošno soglasje je, da bolniki potrebujejo sočutje in jim je treba v trenutkih stiske prisluhniti ter upoštevati njihove želje in vrednote.

Kot kažejo dosedanje ankete in tudi lanskoletni posvetovalni referendum, večinska podpora ZPPKŽ ni sporna. Morebitni novi naknadni zakonodajni referendum tudi ne bo ustavil uveljavitve ZPPKŽ. Največ, kar lahko dosežejo podpisi za podporo razpisu referenduma, je zgolj podaljšanje nenehnega trpljenja ljudi, ki že itak trpijo in to občutijo kot mučenje in celo kot nasilje nad sabo.

Sprejeti zakon (ZPPKŽ) upošteva potrebno sočutje in pravičnost do trpečih ter ustvarja priložnost za sožitje različno mislečih. K temu gotovo prispeva, da v ZPPKŽ ni odobritve evtanazije in da trpeči posameznik lahko svoje življenje konča edinole sam. Domnevni pritisk okolja, zaradi katerega naj bi se ljudje odločali za smrt, je izmišljen. Odločajo se zaradi svojih bolezni in trpljenja, ki jih spremlja. Govorenje o nekakšnih mobilnih enotah, ki bi bolnike naložile v avto, da bi jih z milostno injekcijo uspavali, je popolna izmišljotina. Tudi sklicevanje na domnevno povečano število evtanazij ljudi pred prazniki in dopusti, kar naj bi dokazovalo pritiske svojcev, ne temelji na nobenem preverljivem podatku.

ZPPKŽ je zakon, ki vsem enakopravno omogoča svoboden in na lastni volji temelječ zaključek življenja skladno z osebnimi vrednotami, tudi tistim, ki si želijo naravnega konca življenja. In če ti tedaj ne bi bili sposobni odločati o sebi, jim zakon daje možnost, da vnaprej prepovedo medicinsko skrajšanje življenja. Te možnosti sedaj nimajo. Zase si želijo življenje v skladu z lastnimi vrednotami, zakaj bi to pravico odrekali drugim? Glede na to, da nasprotniki zakona ves čas poudarjajo, da bi bilo namesto možnosti prostovoljnega končanja življenja potrebno družbeno pozornost usmeriti v ustrezno paliativno oskrbo, ki bi preprečevala nastanek potrebe po koncu življenja, naj to svoje prepričanje udejanjijo in izboljšajo paliativo.

Trenutno zbiranje podpisov pod imenom »Proti zastrupitvam bolnikom« je zavajanje, utemeljeno na neresnicah, pa tudi zanikanje stvarnih problemov hudo bolnih in trpečih ljudi, ki podaljšuje njihovo agonijo. Poleg tega pa – kakor doslej že večkrat – gre za zlorabo referendumskega odločanja o vprašanju, o katerem smo državljani in državljanke že odločili z jasno izraženo voljo. Četudi bi organizatorjem uspelo prepričati zadosti veliko število podpisnikov in podpisnic, smo prepričani, da bo morebitna ponovno izražena volja volivnega telesa enaka, kot je bila na posvetovalnem referendumu 2024.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Predsednica
mag. Irena Žagar