Novice

V Društvu Srebrna nit z obžalovanjem ugotavljamo, da je na referendumu o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pretehtalo nezaupanje, utemeljeno na strahu, lažeh in manipulacijah .
Zahvaljujemo se vsem, ki ste podprli zakonsko ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Razočarani smo v imenu vseh tistih, ki so iskreno pričakovali sistemsko ureditev pomoči v najtežjih trenutkih življenja – ko gre za neozdravljivo bolezen, neobvladljive bolečine in trpljenje ter razčlovečenje, ki ga sodobna zdravstvena stroka še ne zna omiliti.
Kljub neugodnemu izidu referenduma ostajamo zavezani dialogu o vsebini zakona, ki smo ga v prvotni obliki sami predlagali in v nadaljevanju sodelovali v vseh prizadevanjih za uveljavitev končne različice, potrjene v državnem zboru. Vse utemeljene pripombe na zakon bomo podrobno preučili ter podprli izboljšave zakonskega besedila. Po preteku zakonskega roka enega leta bomo Vladi RS in parlamentarnim strankam predlagali, da zakon ponovno vložijo – to pot z okrepljeno podporo civilne družbe in z dodatnimi strokovnimi argumenti.
Odločno zavračamo žaljive in absurdne očitke, da naj bi bili zagovorniki »kulture smrti«. Srebrna nit je in ostaja zagovornica kulture dostojnega življenja starejših ter pravice posame-znika do avtonomnega odločanja tudi o tem, kako končati svoje življenje, kadar so za to izpolnjeni strogi in jasno določeni pogoji. Srebrna nit se od leta 2018 neprekinjeno zavzema za dostojno življenje starejših, je glasna zagovornica njihovih pravic ter se dosledno bori proti starizmu in za medgeneracijsko sodelovanje.
Želimo, da bi paliativna oskrba končno zaživela v obsegu, ki ga ljudje potrebujejo in zaslužijo, in za kar smo si že in si bomo tudi vnaprej aktivno prizadevali. Njen razvoj in dostopnost sta v veliki meri odvisna od zdravnikov, ki so se v zadnjem letu pogosto sklicevali na svetost življenja ter na interpretacije in spoštovanje Hipokratove prisege, katere vsebina izvira iz nekih drugih, zelo oddaljenih časov. Pozivamo jih, naj se odločijo, da bodo v svoje delo s pacienti umestili tudi skrb za paciente, ki paliativno oskrbo potrebujejo, in jih v zvezi s tem ustrezno napotovali. Ministrstvo za zdravje je v zadnjem tednu jasno sporočilo, da so od začetka leta 2025 vse storitve paliativne oskrbe plačane po realizaciji. Zato ni razloga, da paliativna oskrba ne bi bila dosegljiva in na voljo tistim, ki jo potrebujejo, če le imajo osebnega zdravnika. Prvo oceno o potrebi po paliativni oskrbi namreč najpogosteje naredijo prav zdravniki v ambulanti družinske medicine.
Zato Srebrna nit ponovno – kot že nekajkrat prej - podaja zahtevo za dvig normativov zdrav-nikov družinske medicine na evropsko primerljivo raven, saj bo s tem tudi paliativna oskrba bolj dostopna pacientom, ki jo potrebujejo. Opozarjamo tudi, da zdravniki že 680 dni stavkajo, kljub temu da so brez javnosti vidnih pogajanj dosegli največje zvišanje plač med javnimi uslužbenci.
Ob tej priložnosti se avtorjem in aktivnim podpornikom zakona (ZPPKŽ) iskreno zahvaljujemo za izjemno obsežno in kakovostno opravljeno delo, za vztrajnost pri pojasnjevanju dejanske vsebine zakona, hkrati pa za potrpežljivo in kultivirano nasprotovanje neutemeljenim trditvam, podtikanjem in manipulacijam.
Izražamo tudi globoko razočaranje v zvezi z delom nekaterih novinarjev in medijev, njihovimi zapisi, komentarji in vodenjem javnih soočenj pred referendumom. Večkrat so nekateri namreč dopustili, da sta prevladala lažniva retorika o »zastrupljanju bolnikov« in zavajanje o domnevnih »zlorabah«, za katere ni znanstvenih dokazov, sploh pa ne evidenc. Ali res živimo v družbi, kjer nekateri novinarji kot medijski strokovnjaki ne želijo ločevati resnice od laži, oziroma od manipulacij z nepreverjenimi podatki?
Društvo Srebrna nit bo nadaljevalo s prizadevanji za uveljavitev zakona o pomoči pri prosto-voljnem končanju življenja, ki ga razumemo kot pomembno sestavino dostojnega življenja starejših, prav tako pa za razvoj paliativne in dolgotrajne oskrbe ter za preprečevanje nasilja nad starejšimi in vseh oblik starizma. Med svoja prizadevanja za uveljavitev ZPPKŽ uvrščamo tudi resen razmislek o vložitvi pritožbe na Državno volilno komisijo, s čimer problematiziramo izid referendumskega glasovanja o ZPPKŽ dne 23. novembra 2025 zaradi nezakonitega poseganja v kampanjo s strani nepooblaščenih ustanov in organizacij, ki v njej niso imele statusa organizatorjev.
Vabimo vas, da spremljate naše delo na spletnih straneh www.srebrna-nit.si in www.moježivljenje-mojapravica.si ter da se nam pridružite v prizadevanjih za uresničevanje našega poslanstva. Smo nevladna organizacija v javnem interesu, ki se financira izključno iz prostovoljnih prispevkov članstva, delujemo brez plačevanja obvezne članarine in s pomočjo donacij somišljenikov. Za vse navedeno se našim podpornikom iskreno zahvaljujemo. V vseh letih svojega delovanja tudi nismo prejeli nobenih sredstev iz državnega proračuna. V upanju, da bo pravica do dostojanstva vseh ljudi celovito uveljavljena, pri čemer v Srebrni niti posebej izpostavljamo starejše, vas lepo pozdravljamo.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Predsednica mag. Irena Žagar

V zadnjih letih in še posebej v zadnjem mesecu smo slišali veliko neresnic v zvezi z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ): od svaril pred zdrsom civilizacije in odpiranjem vrat nečlovečnosti do namigov, da bo država začela odstranjevati šibke in bolne ljudi. Nadškof Stanislav Zore oznanja, da zakon namesto sočutja daje vrv, s katero si bodo ljudje končali življenje. Zdravniki govorijo predvsem o svojem moralnem bremenu in ne o trpljenju bolnikov. Dr Matjaž Zwitter, onkolog in medicinski etik, cinično svetuje, naj pacienti, ki želijo umreti, pojedo vsa zdravila, ki jih imajo doma, ne pa da obremenjujejo zdravnika. Drugi svetujejo, naj to »raboto« opravljajo farmacevti, veterinarji ali mesarji, domnevno v njihovih očeh tisti, ki ne dosegajo moralne višine zdravnikov. Nasprotniki tekmujejo z zmerljivkami, ki demonizirajo podpornike zakona in državo (morilci, rablji, zastrupljevalci, satanisti, bogokletniki, trgovci z organi, prodajalci smrti, kultura smrti, industrija smrti, državno ubijanje, čiščenje bolnih in starih, varčevalno ubijanje, klavski model, žetev organov, barbarstvo, vrnitev v nacizem). Psovke prihajajo predvsem iz cerkvenih krogov, konservativnih političnih strank, ideoloških medijev in spletnih komentarjev. Ustvarjajo strah in preprečujejo racionalno razpravo. Dokazujejo zgolj to, da nasprotniki zakona nimajo močnih argumentov; zmerjanje razkriva njihovo intelektualno nemoč. Ti ljudje, ki se razglašajo za globoko moralne, verne in človekoljubne, te lastnosti očitno pripisujejo samo sebi, medtem ko svoje sosede, svoje župljane, sodržavljane ter stanovske kolege doma in v državah, kjer je PPKŽ dovoljena in varna, razglašajo za ljudi, ki pobijajo ali bodo pobijali svoje starše ali prodajali njihove organe.
Večina teh napadov ne zasluži resnega komentarja: vsakomur je jasno, da gre za namerno širjenje neresnic, ne za argumente. Nekatere katastrofične napovedi pa zvenijo bolj prepričljivo, ker se sklicujejo na tuje izkušnje ali na scenarije, ki bi bili res mogoči v sistemu brez pravil in nadzora. Namen teh trditev je vplivati na ljudi, ki še niso povsem odločeni. V nadaljevanju bom naštel najpogostejše med njimi in dodal argumente, ki jih zavračajo.

NERESNICA
PPKŽ se bo masovno zlorabljala.

Če bi te trditve držale, bi bili svetovni mediji preplavljeni z aferami, sodnimi postopki in javnimi škandali, države pa bi PPKŽ opuščale. Toda nič od tega se ni zgodilo. Nasprotno – število držav, ki sprejemajo PPKŽ, narašča. V teh državah ljudje o smrti govorijo bolj stvarno in z manj strahu, bolniki in svojci pa doživljajo manj stisk in negotovosti. PPKŽ ne povečuje zlorab – povečuje preglednost. Zlorabe se dogajajo tam, kjer je smrt tabu in se odločitve sprejemajo v tišini, ne pa tam, kjer je pot do konca jasno urejena, dokumentirana in nadzorovana.

NERESNICA
PPKŽ je legalizacija samomora, proti kateremu se borimo.

Ta trditev izhaja iz namernega in nestrokovnega enačenja dveh popolnoma različnih dejanj. Samomor je impulzivno dejanje v trenutku obupa, depresije ali osamljenosti. Naloga zdravstva in družbe je, da samomorilnost zazna in samomore preprečuje, k čemur bo prispevala tudi obravnava takih oseb, če bodo zaprosile za PPKŽ. Pri PPKŽ gre za premišljeno odločitev neozdravljivo trpečega človeka. Odločitev se večkrat preverja in vključuje oceno psihiatra o pacientovi sposobnosti odločanja o sebi.

NERESNICA
Zdravniki, ki so zavezani zdravju in življenju, bodo prisiljeni ubijati.

Nobene prisile ne bo. Zakon sicer nalaga sodelovanje pri PPKŽ vsem lečečim zdravnikom, ki so v Sloveniji javni uslužbenci – za razliko od večine drugih držav, kjer so zdravniki vsaj v osnovnem zdravstvu zasebniki, ki se z državo lahko pogajajo za novo storitev. (Zato se je Slovenija z epidemijo Covida-19 spopadla precej uspešneje kot države z zasebnimi izvajalci.) Zakon pa omogoča ugovor vesti, tako da bodo pri PPKŽ sodelovali le tisti zdravniki, ki postopek razumejo kot skladen z njihovo etiko in strokovno odgovornostjo. Če že govorimo o prisili, se ta danes izvaja nad bolniki: prisiljeni so živeti dlje, kot bi si želeli, čeprav prosijo, naj se njihovo trpljenje konča.

NERESNICA

PPKŽ izriva paliativno oskrbo, ki lahko poskrbi za vse trpeče ljudi.

Tudi najboljši paliativni centri priznavajo, da obstaja skupina bolnikov (3–5 %), pri katerih telesnega in duševnega trpljenja ni mogoče olajšati kljub skrbni paliativni obravnavi. Trditev, da paliativna oskrba lahko poskrbi za vse umirajoče bolnike, ni strokovno, temveč idealizirano stališče. PPKŽ in paliativna oskrba si ne konkurirata, temveč se dopolnjujeta. V več državah se je pokazalo, da je razprava o PPKŽ spodbudila krepitev paliativne oskrbe. To se dogaja tudi v Sloveniji.

NERESNICA
Ljudje bodo pod pritiskom svojcev, da izberejo smrt.

PPKŽ je eden najbolj nadzorovanih postopkov v medicini. Odločitev se preverja več tednov, vključuje pogovore z najmanj tremi med seboj neodvisnimi zdravniki, natančno oceno razumevanja posledic ter večkratno potrditev, da pacient pri svoji želji vztraja. Če obstaja najmanjši dvom o prostovoljnosti, se postopek ustavi. Pritiska dedičev seveda ni mogoče povsem izključiti , vendar je tak pritisk ali celo nezakonito poseganje v bolnikovo življenje v urejenem postopku PPKŽ veliko lažje zaznati kot danes, ko se morebitna kazniva dejanja lahko dogajajo v tišini za štirimi stenami. PPKŽ je za takšne namene najslabša možna pot, saj se med postopkom lahko razkrije poskuse zlorabe.

NERESNICA
Bolniki se bodo odločali za smrt, ker nočejo biti breme za svojce.

Ni podatkov, da bi se k PPKŽ pogosteje zatekali ljudje iz socialno ali ekonomsko prikrajšanih okolij. Prav nasprotno: večina prosilcev je nadpovprečno izobraženih in materialno preskrbljenih. To niso posamezniki, ki bi se počutili kot breme, temveč ljudje, ki znajo jasno izraziti svojo voljo.
Vzroki za njihovo željo po PPKŽ so napredovale oblike raka, hude nevrološke in druge kronične bolezni ter izguba samostojnosti in nadzora nad lastnim telesom, s tem pa tudi izguba smisla življenja in identitete. Občutka dolžnosti do svojcev raziskave ne zaznavajo med glavnimi razlogi.

NERESNICA
Na Nizozemskem ubijajo ljudi brez njihove privolitve.

Na Nizozemskem zabeležijo posege, ki so bili zaradi pacientove neprisebnosti izvedeni brez njegovega soglasja in so se končali s smrtjo, na primer paliativno sedacijo, odklop z respiratorja in zdravljenje z dvojnim učinkom, kot evtanazijo brez privolitve. Ta dejanja se v Sloveniji sploh ne registrirajo. Transparentno beleženje vseh postopkov, ki se v tej državi zaključijo s smrtjo, nasprotniki PPKŽ namerno potvarjajo. Neprostovoljne evtanazije – torej usmrtitve pacienta, ki bi pri polni razsodnosti temu nasprotoval, na Nizozemskem ni.

NERESNICA
V Kanadi 15 odstotkov organov prihaja od evtanaziranih pacientov.

Resnica je drugačna: med ljudmi, ki se odločijo za PPKŽ, je 15 odstotkov takih, ki izrazijo željo po darovanju svojih organov kot plemenito dejanje pred smrtjo. Za predsmrtno darovanje se seveda odločajo tudi mnogi drugi, tako da je med vsemi darovalci organov v Kanadi manj kot 1 odstotek tistih, ki so umrli v postopku PPKŽ. Njihove donacije so prostovoljne, dvakrat pisno potrjene, večstopenjsko preverjene in ločene od postopka PPKŽ.
Slovenija že dolgo spodbuja vnaprejšnjo odločitev za darovanje organov in postavlja take posameznike za vzgled. Nobenega razloga ni, da bi bilo to sporno pri ljudeh, ki zaprosijo za PPKŽ. Gre za zadnji izraz solidarnosti in pripadnosti človeški skupnosti.

NERESNICA
V nekaterih državah se z organi umrlih trguje in bogati.

Gre za nizkotno laž, namenjeno zastraševanju ljudi. V dvajsetih letih izvajanja PPKŽ ni bil v tujini zabeležen niti en primer prodaje organov ali kakršne koli druge finančne koristi. V vseh državah, kjer je PPKŽ dovoljena, je trgovanje z organi strogo prepovedano, darovanje pa je prostovoljno, natančno dokumentirano in nadzorovano. Si sploh lahko zamislimo, da bi tako trgovanje potekalo, neizogibno ob udeležbi zdravnikov, in ga nihče ne bi zaznal?

NERESNICA
PPKŽ poraste pred dopusti, ker želijo bolniki razbremeniti svojce.

Trditev ne drži in izvira iz zgrešene analogije z evtanazijo hišnih ljubljenčkov, ki res nekoliko naraste pred poletnimi dopusti, ker lastniki bolnih živali ne morejo zagotoviti njihove oskrbe. Nasprotniki so ta podatek brez sramu prenesli na ljudi. V državah, kjer je PPKŽ dovoljena, ni ugotovljenega nikakršnega sezonskega porasta. To je tudi praktično nemogoče, saj PPKŽ ni nekaj, kar bi bilo mogoče “urediti” v tednu dni. Gre torej za mit, namenjen vzbujanju strahu in krivde. Hkrati je globoko žaljiv do bolnikov, ki neznosno trpijo, do njihovih svojcev in do zdravnikov, ki v postopku sodelujejo.

NERESNICA
Zakon pomeni zdrs v nacistično evgeniko.

To je ena od najbolj grozljivih manipulacij. Nacisti so proti njihovi volji pobijali »manjvredne« bolnike in pripadnike izbranih etničnih skupin. Nasprotno PPKŽ pomaga ljudem, ki sami prosijo za smrt, ker jim je trpljenje postalo neznosno. Kdor ta dva postopka izenačuje, dela krivico tako trpečim ljudem danes kot žrtvam nacizma nekoč.

NERESNICA
Kdor podpira PPKŽ, podpira kulturo smrti.

To ni argument, temveč obtožba, namenjena utišanju in moralni diskvalifikaciji zagovornikov. Nihče, ki podpira PPKŽ, ne slavi smrti. Prav nasprotno – zagovarja življenje, ki ima za človeka vsebino, smisel in dostojanstvo, ter pravico, da ne ostane ujet v neznosnem trpljenju, ko življenje postane zgolj podaljševanje bolečine.
Ironija je, da tisti, ki govorijo o »kulturi smrti«, branijo sistem, v katerem je človek prisiljen trpeti, tudi ko jasno pove, da tega ne zmore več. To ni obramba življenja, temveč obramba trpljenja – vztrajanje pri načelu ohranjanja telesa za ceno človeka.

Zagovorniki PPKŽ stojijo na strani človeka – njegove bolečine, njegove želje po dostojanstvu in njegove pravice, da ostane gospodar svojega življenja tudi takrat, ko se izteka. Zakon o PPKŽ ne daje državi pravice, da koga ubije; prav nasprotno, moč daje posamezniku; da ne postane ujetnik tuje volje, institucije ali ideologije.
Zakon je namenjen vsakomur, čeprav se bodo po pomoč zatekli le redki; nihče med nami ne ve, ali bomo med njimi tudi sami. Vsem prinaša isto vrednoto: možnost odločanja. Blaži tesnobo ob misli na morebitno trpljenje ob koncu življenja, saj bomo sami odločali, kako bomo takrat ravnali. Tistim, ki PPKŽ iz moralnih ali verskih razlogov ne bodo izbrali, zakon ne jemlje ničesar; njihova odločitev ostaja nedotakljiva. Pravica do PPKŽ nikogar ne zavezuje, da jo uporabi - le omogoča, da vsak človek svobodno sledi svoji vesti.
PPKŽ je pravica, izpeljana iz temeljnih človekovih pravic do dostojanstva in avtonomije: da o svojem telesu, svojem trpljenju in svojem koncu odločamo sami. To ni kultura smrti. To je kultura sočutja in spoštovanja človeka do zadnjega trenutka.
Na referendumu bomo odločali o tem, ali bomo tudi v zadnjih trenutkih svojega obstoja še vedno suvereni nad samim seboj – ali pa to suverenost prepustimo drugim. Gre za vprašanje, ki presega politiko, vero in medicino; dotika se našega lastnega razumevanja človeka, svobode in dostojanstva. Zato te odločitve ne smemo prepustiti drugim.

dr. Dušan Keber v Objektivu, 21. 11. 2025

Ko ne vidite več smisla vsak dan hujšega trpljenja

in od vašega vse bolj in bolj nevzdržnega življenja

imajo kaj koristi le lastniki delnic farmacije

in poklicni propagatorji moralne industrije,

ki živi od proizvajanja strahu pred krivo vero

in še hujšim – pred človekovo svobodno voljo in izbiro,

slednji pravijo, da morate trpet, dokler ne mine

ob blažilcih bolečine in čudesih medicine,

resda sicer ne po kakšni prav zelo naravni poti,

kar pa njih, ki se sklicujejo na stvarnika, ne moti

in so proti temu, da ima vsak pravico dostojanstveno odit s sveta.

A mi, ki verjamemo, da naša življenja niso zgolj sveta, temveč tudi naša,

in da daljšanje trpljenja tega, ki želi odit, ni izraz ljubezni do trpečega,

bomo glasovali ZA.

Avtor:Andrej Rozman Roza posebej za Srebrno nit in ZPPKŽ

Vsak nosi v sebi to tesnobo
Dobil sem naslednje pismo:
»Pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je premalo rečenega in napisanega, da zakon ne prinaša olajšanja samo tistim, ki neznosno trpijo, temveč tudi tistim, ki so danes še zdravi in polni življenja. Sam spadam med te slednje. Rad bi živel, dokler bo življenje imelo okus – dokler bom čutil bližino svojih dragih, dokler bom zmogel pogledati sonce in se nasmehniti malim rečem. Ampak čeprav sem šele dobro vstopil v odraslo dobo, me ne tako redko spreleti tesnoba ob misli, da mi nekoč utegne ostati le še trpljenje. Nočem tega, kar je doživljala moja stara mama. Zakon mi zagotavlja, da me prihodnost ne bo ujela v brezizhodno past. Ne vem, kako se bom takrat odločil, ampak imel bom možnost odločanja. Zato kot navaden državljan brez velikih besed in teorij iz srca podpiram zakon.«
Ko razmišljamo o koncu svoje življenjske poti, nas misel na smrt ne spravlja v tolikšno tesnobo kot ugibanja o dnevih, tednih in mesecih pred smrtjo. Nas čaka blagodejna smrt v spanju, ko se bo srce brez vsakršnega predhodnega napovedovanja ustavilo, ali pa dolgotrajno umiranje, ki bo prineslo razpadanje telesa in duha, bolečine z vsakim vdihom in gibom, dušenje s paničnim lovljenjem zraka, izgubo dostojanstva ob odpovedovanju telesa, odvisnost od pomoči drugih in bolečino najbližjih? Smrti ne občutimo, trpljenje pred smrtjo pa je resnično.
Trpljenje lahko odpravimo ali olajšamo z zdravljenjem, s paliativno oskrbo in s sočutno nego, a vemo, da obstajajo primeri, kjer medicina in država ne moreta preprečiti vsega trpljenja in razčlovečenja. Takrat možnost prostovoljnega končanja življenja ne pomeni zanikanja življenja, temveč uveljavljanje nove razsežnosti svobode: svobode, da človek umre brez ponižanja, v miru in v skladu s svojo voljo. Prav v tem je pomen zakona, ki dovoljuje pomoč pri končanju življenja – družba z njim sporoča, da spoštuje človeka do zadnjega trenutka in da ga ne bo silila v obstoj proti njegovi volji. V takih skrajnih primerih pomoč pri končanju življenja ni poraz človečnosti, temveč njen vrhunec: dejanje sočutja in priznanje, da podaljševanje trpljenja proti človekovi volji ni spoštovanje življenja, ampak zanikanje njegove globlje vrednosti.
Prepoved pomoči pri končanju življenja ne omejuje le svobode tistih, ki bi to možnost želeli imeti, ampak tudi tiste, ki ji nasprotujejo. Če je pomoč prepovedana, je njihovo življenje do zadnjega diha posledica odločitve drugih – države in cerkve. Šele ko prepoved odstranimo, bodo pomoč pri končanju življenja zaradi neznosnega trpljenja resnično zavračali po lastni volji. Obe odločitvi bosta postali enakovredni in posledica svobodne, avtonomne odločitve.
Našteti razmisleki v enaki meri veljajo tudi za ljudi, ki se jim življenje še dolgo ne bo izteklo: zakon jim prinaša olajšanje ob zavedanju, da tudi v najbolj skrajnih okoliščinah ne bodo izgubil pravice odločanja. Možnost izbire pomeni, da živijo v državi, kjer bo njihovo dostojanstvo spoštovano do konca. Zakon jim daje občutek varnosti: nekje na obzorju obstaja izhod v sili, ki ga morda nikoli ne bo treba uporabiti, a že sama njegova prisotnost pomirja. Zakon priznava tudi pomen sočutja. Družba, ki je pripravljena pomagati svojim najranljivejšim, ko jih trpljenje preseže, sporoča vsakemu od svojih članov, da bolečina ni nekaj, kar moraš prenašati sam. To spoznanje te lahko naredi bolj občutljivega za trpljenje drugih – za bolne, za ostarele, za ljudi, ki ne zmorejo več. Uči te, da sočutje ni samo čustvo, ampak tudi pravica in družbeni dogovor, ki ga je mogoče udejanjiti.
Morda prav zato družbe, ki so odprte do vprašanja evtanazije in pomoči pri samomoru v skrajni sili, kažejo višjo stopnjo zaupanja med ljudmi. Če vemo, da nam drugi priznavajo pravico do svobodne odločitve o tem, kako hočemo končati svoje življenje, čutimo, da smo kot osebe spoštovani do zadnjega trenutka. To spoštovanje krepi tudi solidarnost: če želimo svobodno izbiro zase, jo moramo priznati tudi drugim.
Tesnoba ob misli na smrt bo vedno ostala – ker je v svojem bistvu eksistencialna. Toda tesnobo ob misli na trpljenje pred smrtjo lahko kot skupnost vsaj ublažimo. Ne le z zdravili in paliativno oskrbo, temveč tudi s priznavanjem svobode odločanja. Če namesto ohranjanja življenja za vsako ceno priznamo, da je včasih največja vrednost življenja možnost njegovega mirnega zaključka, potem tudi tesnoba izgubi veliko svoje moči. Pravica do odločanja o lastnem odhodu zmanjšuje tesnobo ob misli na čas pred smrtjo. V tem se pomoč pri končanju življenja razkriva kot izraz solidarnosti in spoštovanja dostojanstva.
Tak zakon ne zmanjšuje ljubezni do življenja – ravno nasprotno, krepi jo. Omogoča, da življenje živimo bolj polno in z manj tesnobe, saj vemo, da ga nikoli ne bo treba živeti proti lastni volji. Svoboda ob koncu daje novo razsežnost tudi svobodi sredi življenja: potrjuje, da človek ostaja gospodar svojega obstoja do zadnjega diha. Hkrati pa prinaša mir tudi bližnjim, ki vedo, da jim ne bo treba nemočno spremljati razčlovečenja, in krepi zaupanje v zdravstvo ter državo, saj pokaže, da institucije človeku ne odvzemajo njegove volje, temveč mu stojijo ob strani do zadnjega trenutka. Takšna pravica odpira prostor za iskren pogovor o smrti, ki ruši tabuje in nas kot skupnost uči, da sočutje ni le osebni občutek, temveč tudi družbena zaveza.

Pozdravljeni!

Tako kot pred preteklimi volitvami in referendumi so na Danes je nov dan tudi za referendum o uveljavitvi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pripravili vodič po volilnih postopkih za tiste, ki iz različnih razlogov ne morejo glasovati po običajnem postopku – za zdomce, osebe s telesno oviranostjo in vse, ki bodo na dan referenduma o prostovoljnem končanju življenja drugod po v Sloveniji.

Vodič korak za korakom pojasni vse možnosti glasovanja, pomembne roke in postopke, da nihče ne ostane brez možnosti soodločanja o tem pomembnem vprašanju.

Vabimo vas, da vodič delite naprej – z vašimi člani, uporabniki ali sledilci na družbenih omrežjih. S skupnimi močmi lahko dosežemo, da bo svoj glas oddalo čim več ljudi.

Povezava do vodiča: https://vodici.djnd.si/referendum/dostojna-smrt/.

Tri pisma, trije neuslišani klici

Prizadevanja za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) niso zgolj zgodba o nastajanju zakona, temveč tudi zgodba o treh osebnostih, ki so s svojimi pogumnimi pričevanji in pozivi stopile pred javnost, da bi dale glas trpljenju, za katerega družba predolgo ni želela slišati in ga nasprotniki zakona o PPKŽ tudi danes ne priznavajo.

Prva je zgodba akademika Janka Pleterskega, zgodovinarja in vrhunskega intelektualca, ki je v visoki starosti, slep, gluh in v plenicah, ko se je njegovo življenje skrčilo na neznosno tišino in temo, pri polni zavesti čakal na smrt. Po poskusu samomora, ki so ga preprečili negovalci, je pisal državnemu zboru: »Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava.« Prejel je uradniški odgovor, ki je pomenil zavrnitev njegove pobude.
Potem je tu zgodba legendarne učiteljice Alenke Čurin Janžekovič, ki so ji zaradi dedne bolezni razpadale kosti in sklepni hrustanci in ki je po številnih operacijah in obdobjih neznosnih bolečin rekla: Dovolj. Napisala je knjigo, v katero je med drugim zapisala:
»Ljubim to lepo življenje. Želim, da mi ostane tako ljubo in da mi zadnji dnevi in zadnja leta tega ne uničijo… Ta knjiga je moje poslovilno pismo. Upam in želim si, da bo družba prepoznala, da je dostojen konec veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti.
Kdaj bomo dovolili drug drugemu, da se smemo samostojno odločiti, kako bomo zapustili tostranstvo? Bomo mirno pričakali svoj konec ali v neznosnih bolečinah?... Ne delam si utvar, da bodo zakoni glede tega urejeni, dokler sem še na tem ljubem svetu. Imam pa željo, da se uredijo vsaj prihodnjim generacijam. »
Alenka ni dočakala sprejema zakona, za katerega si je prizadevala. Izbrati si je morala smrt daleč od doma, v Švici, vendar v objemu svojega moža.
In še zgodba, ki je javnost pretresla pred kratkim: zgodba bolnice z rakom, medicinske sestre Vesne Prijatelj, ki je lani pred posvetovalnim referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja napisala naslednje pismo:
»Najprej bi rada povedala, da sem se soočala s trpljenjem drugih v zadnjih stadijih bolezni kot izvajalka zdravstvene oskrbe, kot vnukinja, kot snaha, kot prijateljica. Počasi sem tudi jaz stopila na to pot. V scenariju zadnjega stadija raka je ta pot (zdravniki rečejo protokol) kar jasna. Uradna medicina mi ponuja le še paliativno zdravljenje. Seveda me je strah, vendar nadaljnjo pot vidim v realni luči brez mižanja in upanja, da se meni to ne bo zgodilo.
Kako naj povem, da bi ljudje razumeli, da gre za pravico do odločanja in ne za uboj? Kako naj pokažem, da je ljubezen do življenja in smrti pravzaprav ljubezen do sebe? Zato sem napisala pismo, ki pojasni, zakaj bi želela, da imam možnost izbire v skladu z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Draga moja ljubezen, moja družina, moji prijatelji, znanci in neznanci, ko bo čas, bi se rada poslovila z občutkom sprejemanja in ne obsojanja moje izbire. Težko je sprejeti, da nekoga ni več v našem življenju. Težko je sprejeti, da nas je kdo zavestno zapustil. Bistvo ljubezni ni "imeti", ampak dovoliti drugemu, da odide, če meni, da mu je tako bolje.
Borim se več kot desetletje za povrnitev zdravja. Vsako jutro najdem razlog ZA življenje, če je le noč mirna in prespana. Še zmorem, še upam, še se smejem, čeprav je bolečina zdaj prisotna skoraj 24 ur. Zavedam pa se, da bodo, prej ali slej, posledice paliativnega zdravljenja oslabile moje telo in um. Čaka me postelja, plenice, cevke, morda tudi zvezane roke, ker bom hotela iztrgati cevi ter oditi iz hladne in prazne bolniške sobe. Ne želim, da je moj zadnji spomin na to zemeljsko življenje bolečina, vonj po izločkih, osamljenost in strah. Želim zaspati v čistih oblačilih, v objemu ljubljenega, čutiti sprejemanje in varnost, slišati bitje njegovega srca, vse dokler moje srce ne preneha utripati. Želim si človeka dostojne smrti takrat, ko ne zmorem več živeti in ko začutim, da je čas za odhod.
Moja prva odločitev ob rojstvu je bila vdih. Pravijo, da so me rahlo udarili po hrbtu za spodbudo. Naj bo moja zadnja odločitev lahek izdih. Ni me treba udariti, le kemijo mi dovolite, da za večno zaspim.
Vse, ki so proti, bi prosila, naj se za vsaj za tri dni in ne da bi vstali, uležejo v posteljo, in to v plenicah. Naj izkusijo, kako zares v praksi izgleda paliativna nega - kolikokrat bi jim zamenjali plenice, kolikokrat nahranili, dali piti in kako bi se počutili v vonju svojih izločkov. Nimamo dovolj kadra za to!
Vsem PROTI - kako bi se ženske počutile ob tem, da veš, da se plenica polni z blatom, tebi pa vse to leze nazaj v vagino ali po hrbtu navzgor? Kako bi se počutili, ko se začne vse to trditi, se lepiti? Potem naj ponovno ocenijo, kaj je dostojanstvo. Če tej izkušnji dodamo bolečino zaradi bolezni ali preležanin, je ta osebna izkušnja kar grozljiva. Vsi, ki so PROTI, mislim, da se bojijo lastne smrti, procesa trpljenja ob umiranju pa si na sebi ne predstavljajo. Vprašala sem starejšega zdravnika, ki je tudi globoko veren, ali bi pristal na opisano situacijo pri sebi? Ali bi pa morda premislil o tabletkah, ki bi ga odpeljale v spanje in smrt? Rekel je, da res mora še enkrat premisliti o svojih prepričanjih.«
Vesni se želja ni uresničila, sprejeti zakon še ni začel veljati. V bolnišnici se je dvakrat poskušala usmrtiti s privarčevanim morfijem. Čeprav je pred tem pisno izrazila voljo, da se je ne oživlja, je osebje to storilo obakrat in jo nato premestilo na zaprti oddelek psihiatrične klinike, verjetno zaradi domneve, da je njeno dejanje posledica duševne motnje, zasliševala jo je tudi policija, ki je iskala sostorilca. Ko so jo po več intervencijah premestili nazaj na onkološki inštitut, se je več ur odrekala protibolečinski terapiji, da je bila dovolj zbrana za posnetek, v katerem roti, naj ji pomagajo umreti. Končno so ji zdravniki naklonili paliativno sedacijo, domnevno z istim sredstvom, kot ga je uporabila sama. Da je obveljala njihova in ne njena volja, so ji življenje podaljšali za devet dni trpljenja. Ne samo njej, tudi njenemu soprogu.
Vesnino pismo govori za vse, ki se znajdejo v stanju, ko jim medicina ne more več ponuditi ozdravitve, ampak le podaljševanje trpljenja. Poziva k spoznanju, da paliativna medicina, čeprav neprecenljiva in v veliko pomoč trpečim bolnikom, ne more v vseh primerih preprečiti izgube dostojanstva, odpraviti bolečin ter zakriti razjed, katetrov in kopanja v izločkih. Pri želji po končanju življenja ne gre samo za strah pred telesnim trpljenjem, gre tudi za strah pred odpovedovanjem lastnega telesa in umskim razkrojem, za zavedanje, da izginjaš s sveta kot oseba, ki so jo poznali tvoji bližnji in drugi ljudje; torej si mrtev pred svojo fizično smrtjo, pa te še vedno negujejo in čakajo, kdaj se bo tvoje srce naveličalo in ustavilo. O tem, kaj je znosno ali neznosno trpljenje, lahko odloča samo tisti, ki tako trpljenje doživlja.
Najlepše v Vesninem pismu je njena opredelitev ljubezni. »Bistvo ljubezni ni imeti, ampak dovoliti drugemu, da odide, če meni, da mu je tako bolje.« To je globoko sporočilo vsem, ki se bojijo, da bi zakon pomenil »legalizirano smrt«. Ne, zakon pomeni možnost – da človek, ki je izčrpal vse možnosti za obvladovanje trpljenja, sam odloči, kakšen bo njegov zadnji trenutek. Ne pomeni, da mora kdorkoli uporabiti to pravico. Pomeni le, da obstaja. Da živimo v državi, ki to pravico podpira.
Dušan Keber, soavtor ZPPKŽ