Pismo dr. Vesne Prijatelj
Posthumna objava z dovoljenjem avtorice
Najprej bi rada povedala, da sem se soočala s trpljenjem drugih v zadnjih stadijih bolezni kot izvajalka zdravstvene oskrbe, kot vnukinja, kot snaha, kot prijateljica. Počasi sem tudi jaz stopila na to pot. V scenariju zadnjega stadija raka je ta pot (zdravniki rečejo protokol) kar jasna. Uradna medicina mi ponuja le še paliativno zdravljenje. Seveda me je strah, vendar nadaljnjo pot vidim v realni luči brez mižanja in upanja, da se meni to ne bo zgodilo.
Kako naj povem, da ljudje razumejo, da gre za pravico do odločanja in ne za uboj? Kako naj pokažem, da je ljubezen do življenja in smrti pravzaprav ljubezen do sebe? Zato sem napisala pismo, ki pojasni, zakaj bi želela, da imam možnost izbire v skladu z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Draga moja ljubezen, moja družina, moji prijatelji, znanci in neznanci,
ko bo čas, bi se rada poslovila z občutkom sprejemanja in ne obsojanja moje izbire. Težko je sprejeti, da nekoga ni več v našem življenju. Težko je sprejeti, da nas je kdo zavestno zapustil. Bistvo ljubezni ni "imeti" ampak dovoliti drugemu, da odide, če meni, da mu je tako bolje.
Borim se več kot desetletje za povrnitev zdravja. Vsako jutro najdem razlog ZA življenje, če je le noč mirna in prespana. Še zmorem, še upam, še se smejem, čeprav je bolečina zdaj prisotna skoraj 24 ur. Zavedam pa se, da bodo, prej ali slej, posledice paliativnega zdravljenja pešale moje telo in um. Čaka me postelja, plenice, cevke, morda tudi zvezane roke, ker bom hotela iztrgati cevi ter oditi iz hladne in prazne bolniške sobe. Ne želim, da je moj zadnji spomin na to zemeljsko življenje bolečina, vonj po izločkih, osamljenost in strah. Želim zaspati v čistih oblačilih, v objemu ljubljenega, čutiti sprejemanje in varnost, slišati bitje njegovega srca, vse dokler moje srce ne preneha utripati. Želim si človeka dostojne smrti takrat, ko ne zmorem več živeti in ko začutim, da je čas za odhod.
Moja prva odločitev ob rojstvu je bila vdih. Pravijo, da so me rahlo udarili po hrbtu za spodbudo. Naj bo moja zadnja odločitev lahek izdih. Ni me treba udariti, le kemijo mi dovolite, da za večno zaspim.
Vse, ki so proti, bi prosila, naj se za vsaj za tri dni in ne da bi vstali, uležejo v posteljo, in to v plenicah. Naj izkusijo, kako zares v praksi izgleda paliativna nega - kolikokrat bi jim zamenjali plenice, kolikokrat nahranili, dali piti in kako bi se počutili v vonju svojih izločkov. Nimamo dovolj kadra za to!
Vsem PROTI - kako bi se ženske počutile ob tem, da veš, da se plenica polni z blatom, tebi pa vse to leze nazaj v vagino ali po hrbtu navzgor? Kako bi se počutili, ko se začne vse to trditi, se lepiti? Potem naj ponovno ocenijo, kaj je dostojanstvo. Če tej izkušnji dodamo bolečino zaradi bolezni ali preležanin, je ta osebna izkušnja kar grozljiva. Vsi, ki so PROTI, mislim, da se bojijo lastne smrti, procesa trpljenja ob umiranju pa si na sebi ne predstavljajo. Vprašala sem starejšega zdravnika, ki je tudi globoko veren, ali bi pristal na opisano situacijo pri sebi? Ali bi pa morda premislil o tabletkah, ki bi ga odpeljale v spanje in smrt? Rekel je, da res mora še enkrat premisliti o svojih prepričanjih.
Dajte, prosim, tudi vi, ki ste PROTI.
Srebrna nit ob objavi pisma
Avtorica pisma dr. Vesna Prijatelj nobene od svojih želja ni mogla uresničiti, ker Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja še ni uveljavljen.
Ker ji v razmerah veljavne obravnave pacientov niso dovolili umreti po osebni odločitvi, ker so jo kljub njeni predhodni pisni prepovedi dvakrat oživljali, ker so jo prepeljali na zaprti oddelek Psihiatrične klinike UKC v Ljubljani in tja k njej napotili policijo. Ker so jo od tam, saj je bila povsem prisebna, premestili nazaj na Onkološki inštitut, na oddelek za paliativno oskrbo, kjer so ji zdravniki potem naklonili paliativno sedacijo in s tem konec življenja.
Da je obveljala njihova in ne njena volja, so ji življenje podaljšali za devet dni trpljenja. Ne samo njej, tudi njenemu soprogu so s svojim ravnanjem povzročili hudo trpljenje, ki ga po Vesnini smrti dodatno podžigajo, saj mu še vedno niso izročili njene zdravstvene dokumentacije.
Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Mag. Irena Žagar, predsednica
Prof. dddr. Andrej Pleterski, vodja delovne skupine za PPKŽ
