Spoštovani žalujoči,
z Vesno sva se v živo videla dvakrat. Zakaj potem stojim tu in govorim? Ker naju druži skupno prizadevanje za uveljavitev zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Za uveljavitev te nove človekove pravice si je prizadevalo že mnogo ljudi in si sedaj prizadeva še več ljudi. In čeprav gre za izrazito skupinsko prizadevanje, mu dajejo človeško poosebljenje tri osebe: moj oče Janko, Alenka Čurin Janžekovič in sedaj tudi Vesna.
Vsakdo od njih zaznamuje posebno stopnjo dogajanja, hkrati pa so vsi doživeli podobno izkušnjo srečanja z zdravniškim paternalizmom. Moj oče je javno pozval Državni zbor, naj uzakoni pravico do svobodne izbire ob koncu življenja, potem ko so mu proti njegovi volji preprečili poskus samousmrtitve. Moje sklicevanje na očetovo vnaprejšnjo pisno odpoved zdravniški pomoči je bilo neuspešno. Pred namestitvijo v psihiatrično kliniko so ga rešili gluhota, slepota in dopolnjenih 95 let. Nedvomno pa tudi sočuten razum kirurga na urgenci, ki mu je zašil prerezano zapestje. Temu je sledilo zanimanje javnosti, sklenitev zavezništva z Biserko Marolt Meden in moj vstop v krog Srebrne niti združenja za dostojno starost, katerega podpornica je postala tudi Vesna.
Istočasno z mojim očetom je svojo željo po končanju življenja javno na televiziji izpovedala tudi Alenka Čurin Janžekovič. Tudi ona se je pridružila Srebrni niti in nastopila na vrsti javnih srečanj z nasprotniki našega prizadevanja. Njihove ugovore in pogosto trditev, da ne poznajo nikogar, ki bi si želel umreti, je razorožila že samo s svojo pojavo, kaj šele nato s svojim nagovorom. Opisal sem ji, da ima vlogo kljuna bojne ladje, s katero uničujemo nasprotnikove galeje.
Zakaj si nekdo iz ljubečega družinskega kroga z vso možno prijateljsko in zdravstveno podporo, nekdo, ki je imel še vedno občutek koristnosti, želi umreti, je Alenka pretresljivo opisala v svoji avtobiografiji z naslovom "Sam bog naj jo bere". In ko je bila na zadnji in najtežji operaciji ter je pomolila kirurgu svojo pisno izjavo o prepovedi oživljanja, je kirurg to izjavo zaničljivo potisnil v stran. Pred dvema letoma in pol je Alenka končala svoje življenje v Švici v ljubečem objemu moža z nasmeškom na obrazu. Žal pa ji je bilo, da tega ni mogla storiti doma, kar je bila njena velika, a neuresničena želja.
Odtlej je bojni kljun naše galeje vse bolj postajala Vesna. Zavestno. In ko sva pred dobrimi tremi meseci govorila po telefonu, se je veselila, da bo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kmalu sprejet in bo življenje lahko zaključila, kot si je zamislila, v objemu ljubljenega, čutiti sprejemanje in varnost, slišati bitje njegovega srca, vse dokler njeno srce ne preneha utripati. A ni šlo tako. Nasprotniki zakona njegovo uveljavitev zadržujejo z izkoriščanjem prav vseh postopkovnih možnosti. Za nameček se je Vesna srečala še z zapovedmi zdravniškega paternalizma, pa katerih imajo trmasta in neusmiljena prizadevanja za človeško življenje prednost pred bolnikovim dobrim počutjem in zmanjševanjem njegovega trpljenja. In seveda zdravniški paternalizem dobro ve, da je vsak poskus končanja življenja duševna motnja, ki jo je treba odpraviti na psihiatrični kliniki.
Vesna je poznala zdravstveni sistem do zadnjih podrobnosti, tudi paternalistično miselnost, ki nasprotuje uveljavitvi ZPPKŽ. Verjamem, da se je dobro zavedala, da masko molka in sprenevedanja lahko razbije samo javnost njenega trpečega konca in ekscesnost njegove obravnave. Koliko ljudi je sposobnih v zadnjih urah svojega življenja posneti samega sebe in poskrbeti za objavo?
Vesna je bila velika, junaška borka. Z vsem naštetim nam je dala zadnje, zelo pomembno, vendar tudi obvezujoče darilo. Da z njeno zgodbo dosežemo uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S tem je tudi v koncu svojega življenja znala najti smisel, smisel za skupno dobro.
Hvala Ti, Vesna
