V Ljubljani, 2. oktobra 2025
»Moje življenje, moja pravica.«
Javna izjava Srebrne niti ob zaključku zbiranja podpisov za naknadni zakonodajni referendum o ZPPKŽ
Zdaj ni več dvomov.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (Zakon, ZPPKŽ)), ki je pred leti začel nastajati v Srebrni niti in je bil v popravljeni obliki sprejet v Državnem zboru, bo stopil v veljavo le, če bo dosegel zadostno podporo na naknadnem zakonodajnem referendumu, ki je pred nami. Če referendumska podpora Zakonu ne bo večja od nasprotovanja, se bo pravica, da odločamo o lastnem koncu življenja, odmaknila. Morda za dolgo.
Ne oporekamo legitimnosti vnovičnega referenduma in tudi milijoni, ki jih bomo odšteli zanj, niso osnovni razlog našega javnega oglašanja. Z geslom »Preprečimo zastrupitve bolnikov« nasprotniki svobode izbire zavajajoče strašijo pred evtanazijo, ki je v Zakonu ni, in vse, ki Zakon podpiramo, označujejo kot zastrupljevalce. Pred tem smo že bili in smo občasno še označeni kot rablji, okuževalci, lažni humanisti, predstavniki kulture smrti ali kar Zlo. Ustvarja se vtis, da živimo v časih verskih vojn in da ideja tolerance še ni bila izumljena.
Na zakonodajnem referendumu bosta spet trčili dve osebni etiki, obe skladni z idejo človekovih pravic: etika varovanja življenja od spočetja do naravne smrti in etika izbire. Izbira glede odločanja o rojstvih je zavarovana z vpisom v ustavo RS, ZPPKŽ jo utrjuje še glede izbire o koncu lastnega življenja. Obe osebni etiki bosta trčili, čeprav ni potrebe, da bi. Trčili pa bosta, ker ena od njiju hoče drugi odreči pravico do obstoja. Ena hoče biti še naprej zapovedana, druga pa naj bi ostala prepovedana. Tiste, ki se zavzemajo za varovanje življenja, in se ne čutijo ogrožene od zagovornikov svobode izbire, zato sprašujemo: »Zakaj hočete trpečim vzeti možnost, da umrejo, kot želijo? Vi to možnost imate in vam je nihče ne krati. S kakšno pravico jo vi odrekate njim?«
Naše prizadevanje za uveljavitev zakona vodita pravičnost in sočutje. Članica Srebrne niti in podpornica ZPPKŽ dr. Vesna Prijatelj je pred dnevi preminila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Pred tem so ji tam dvakrat preprečili poskus samousmrtitve. Ni jih ustavila ne njena podpisana izjava o zavračanju oživljanja, ki jo je podala, ne moževa podpora njenim prizadevanjem. Podobno se je pred tem zgodilo tudi dr. Janku Pleterskemu in Alenki Čurin Janžekovič. Njihova vnaprej izražena volja proti oživljanju je bila pri vseh treh poteptana ali spregledana. Tovrstni odzivi v zdravstvu so več kot nesočutni.
Ti primeri jasno kažejo, da živijo med nami ljudje, za katere paliativna oskrba ni ustrezna rešitev in si želijo drugačne pomoči. Pred njimi si zdravniki, ki trdijo, da niso srečali še nobenega bolnika, ki bi jih prosil za pomoč pri umrtju, zatiskajo oči, da jih ne bi videli. Zdaj so na očeh vse Slovenije. Ta umrtja razodevajo, da bolniki v institucionalnem varstvu in zdravljenju ne morejo uveljaviti svoje volje in narediti edinega zanje še smiselnega dejanja. Zdravstveno osebje, na drugi strani, je pod pritiskom, da morajo življenje rešiti proti volji pacienta in tudi proti lastni volji, saj jim sicer grozi obtožba, izguba službe, prepoved opravljanja poklica. Sprejeti Zakon je rešitev za te in še mnoge druge stiske.
Na naknadni zakonodajni referendum bomo zato množično odšli in oddali glas podpore Zakonu, da bi ob končni pridobitvi nove pravice živeli z več vedrine, vedoč da ni treba živeti v primežu strahu pred trpečim iztekom življenja – ne svojega ne življenja drugih, ki so nam pri srcu - in so temu izteku morda bližje kot mi.
Na referendum, ki je pred nami, gremo optimistično in s prepričanjem, da se potrdi že izražena volja iz lanskega leta. Morda se na vnovični poti do volišč pridružijo še novi glasovi.
Srebrna nit
Mag. Irena Žagar, predsednica
