Dovolj je bilo. Upor do konca.
Kako smo ljudje čudni, da se ob grožnji smrti zaradi virusne bolezni in masovnega strahu, pustimo naivno zapreti in se odpovedati svobodi. Danes se mi zdi, da se je ta oblast na prikrito domnevno "humano, zaščitniški način" odločila elegantno obračunati z ranljivimi skupinami.
Domove za starejše so spremenili v "humane" zapore in posledično hiralnice, kjer bomo ljudje umirali v mukah, največkrat brez ustrezne medicinske pomoči zdravstvenih ustanov, ki jo bodo zaradi rizikov največkrat odpovedali. V porastu bo paliativna oskrba in porast antibolečinskih zdravil.
Ko sem danes videl prispevek o zobozdravstvenih storitvah, sem pokopal sanje o ureditvi zob s pomočjo protetike. Razmišljajoč ali ostati v zaporu in domnevno "humano životariti" ali umreti svoboden, se nagibam, da moram nekaj storiti., da je prišel čas za aktivni upor ne glede na končne posledice in rezultate.
Bi me kdo podprl, da odidem v Švico na dostojno evtanazijo? Ne vem, morda?
V Sloveniji bi lahko že legalizirali pravico do evtanazijo, a ti fašisti, ki nam vladajo, lahko to grobo zlorabijo, kar dokazuje ravno del politično motivirane z SDS zlizane zdravniško medicinske stroke.
Nisem samomorilno nagnjen in sem se nedavno trdo boril za življenje, prav največ s pomočjo osebja. A razmere niso dolgoročno prav nič optimistične glede na zdravstveno stanje in karanteno oz. izolacijo. Socialna izolacija brez fizičnih stikov pomoči svojih prijateljev in znancev, svojcev, je nekaj najhujšega za fizično in motorično odvisne ljudi ob obstoječih normativih in ne bo nikoli prav zares izbrisana. Trajno bo zaznamovala.
Ne bodo me tolažile besede saj bo boljše. Ne bo. Ta umazana vladna politika je ustvarila to, da ne bo še dolgo boljše. Hude posledice bodo, četudi jih v petek prisilimo k odstopu iz ulice. Posledice bodo desetletje do dva nepopravljive prav za ranljive skupine in najrevnejši sloj prebivalstva, ki bo tolkel hudo socialno ekonomsko krizo. Morda spet lakoto poleg bolezni.
Dovolj je bilo. Upor do konca. Bolje svoboden umreti kot v suženjstvu živeti.
Rafael Zupančič Raf
P.S. Zahvala vsem zaposlenim v domu, ki se trudijo maksimalno, da bi bilo stanovalcem prijetno in gotovo niso oni krivi in odgovorni, da je na veliki preizkušnja svoboda ljudi. Ne dam si je vzeti za nobeno ceno.
