DOVOLJ JE…
- Dovolj je poročil v katerih »z olajšanjem« poročajo:
»..da so nove primere okuženih zabeležili le v domovih za starejše občane (DSO).«
Sprašujem se kakšna družba smo postali? Družba egoistov, ki pozabljajo, da se bodo tudi oni postarali, ki pozabljajo, da tudi starejši radi živijo, da jim je življenje dragoceno.
- Dovolj je strokovnih komentarjev epidemiologov, infektologov, zdravnikov, ki so pozabili, da je zdravje stanje popolne telesne, duševne in družbene blaginje in ne samo odsotnost bolezni ali okvare. (Ker imam tudi jaz nekaj zdravstvene izobrazbe, sem se definicijo v času šolanja morala naučiti na pamet.)
Spoštujem njihovo delo in do določene mere razumem njihove odločitve.
- Dovolj je, da se ne sliši glasov stanovalcev DSO-jev, ki so že skoraj dva meseca dobesedno zaprti v domovih. S tem pismom želim postati glas svojega očeta, ki je že od 6. marca zaradi odločitev drugih, povsem ločen od svojcev. Oče ima demenco in je zelo omejen v besedni komunikaciji. Odgovorni v domu bodo odvrnili, da nam omogočajo stike preko videoklicev.
- Dovolj je sprenevedanja odgovornih. Realnost v tržiškem domu je taka, da so videoklici omogočeni le v dopoldanskem času od 8. do 13.00. Za vikende in praznike pa niso omogočeni. Ostali družinski člani so v službi. Brat se javlja iz službe!!
Če hočemo slišati očeta za vikend ali za praznike, smo, dobesedno, odvisni od dobre volje zaposlenih.
- Dovolj mi je neprestanega pisanja odgovornim v dom, telefonarjenja, ko želimo informacije o stanju našega očeta.
Poudarjam, da so prijazni, da poskušajo storiti kar največ. Vsi pa dobro vemo, da realnost ni čisto taka kot jo ti prikazujejo v medijih.
Zahvaljujem se vsem srčnim negovalcem, gospodinjam, tehničnim delavcem, kuharicam, medicinskim sestram, tehnikom, delovnim terapevtom, fizioterapevtom. A, svojci pa vemo in čutimo, da so zaposleni »samo ljudje«, različni, eni bolj, drugi manj zavzeti za delo s starejšimi.
- Zato je dovolj dejstva, da smo pogosto odvisni od dobre volje zaposlenega, ki se bo oglasil na telefon, ko kličemo, ker nas zanima kako je z zdravstvenim in psihičnim stanjem našega svojca.
- Dovolj je poročil DSO-jev, da nimajo okuženih s COVID-om. Pozabljajo pa na vsa ostala zdravstvena stanja stanovalcev, prepogosto pozabljajo obveščati svojce in še in še.
- Dovolj je sprenevedanja institucij Varuha človekovih pravic, Varuha pacientovih pravic, društev upokojencev, Stranke upokojencev, Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, Ministrstva za zdravje… .
Čas je, da poskrbijo za to, da se stanovalcem DSO-jev omogoči stik s svojci. (Ne samo takrat, ko bodo že na smrtni postelji!!)
Če nimajo nobenih idej jih ponujam nekaj: srečanja v parkih domov na varni razdalji, za zaščitnimi kabinami (v trgovinah jih imajo), omejeni stiki na enega obiskovalca, lahko preverjajo temperaturo obiskovalcev.
- Res je dovolj prikrite diskriminacije stanovalcev DSO-jev.
IN NAJ MI NA TO PISMO GOVOREC, KI JE CELO ZDRAVNIK, NE ODGOVORI, DA NAJ OČETA VZAMEMO DOMOV.
Sem učiteljica, ki dela na domu.
Poleg tega pa družinski člani skrbimo še za skoraj nepokretno, ostarelo mamo.
Zato pišem odgovornim.
Pišem pa tudi medijem, da prenesejo glas mojega dragega očeta Karla, in vseh stanovalcev domov starostnikov in njihovih svojcev, v to našo Slovenijo in svet.
Romana Turk,
Pismo podpisujeta še Aleš Leitinger (sin) in Maruša Turk (vnukinja).
