Novice

Ogled oddaje: Televizija Slovenija - RTVSLO.si

Zaposlen sem v domu starejših občanov, kjer sem vodja prehrane in strežbe v kavarni. Trenutno so težki časi za vse, še posebej za zdravstveno osebje, ki opravljajo izjemno delo, za katerega prepogosto ne prejmejo primerne hvale ali plačila. Hvaležni smo lahko prav slehernemu, za njihovo vztrajanje, njihovo moč in njihov pogum.

Se pa konstantno dogaja, da smo ostali profili pozabljeni. Tako kot ste omenila v večerni oddaji na Pop-tvju, pred časom, za skrb starejših so potrebni še mnogi ostali, od čistilk, hišnikov, delavcev v kuhinji, socialnih delavcev in mnogih drugih. Spregledani smo s strani medijev, kot tudi s strani sindikatov katerih del smo. Kar je zelo žalostno.

Sam lahko pojasnim, da smo v kuhinji močno obremenjeni, saj zaradi mnogih preventivnih odsotnosti in bolniških, tudi nam primanjkuje zaposlenih, tisti ki pa so, so pa močno obremenjeni, delo, ki ga po navadi opravlja šest ali sedem, sedaj opravljajo trije. Sodelavci so utrujeni in izžeti. Poklic kuhar je že vrsto let deficitarni. Vsaj pri nas ga je nemogoče dobiti, saj je plača sramotna, 15 plačilni razred.

Želim se vam zahvaliti, ste edini, ki ste nas sploh omenili na pop tv oz v medijih. Poskusili smo opozoriti na našo problematiko tudi s pismom (v prilogi), katerega smo poslali medijem in sindikatom, pa ni nikakršnega odziva. Nikjer se nobeden ne zavzame za poklice v J razredu. Ne v normativih, ne v obremenitvah, ne o sramotnih plačah.

Ob tej priložnosti vas naprošam in pozivam, da še nas naprej omenjate in zastopate v javnosti, do katere imate lažji dostop.

Hvala vam in vse dobro.

Naslov hranimo na sedežu društva Srebrna nit

Koga reševati, če zaradi pomanjkanja osebja in zdravstvene opreme vsem pacientom ni mogoče zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe? O tem zahtevnem vprašanju bodo na posvetu, ki bo potekal v soorganizaciji Sveta za razvoj pri SAZU in Inštituta za kriminologijo.

Sklepe posveta je sprejel Svet za razvoj pri SAZU in posredovani bodo odločevalcem v državi.

Sklepi: https://www.sazu.si/events/5fca32f91acbfdec07c85d25

VPRAŠANJA  BREZ  ODGOVOROV

 Ko ljudje ne zmorejo več sami poskrbeti zase in za svoja vsakodnevna opravila, običajno vstopajo v institucionalno varstvo. Če so doma še lahko počasi premagali razdaljo od dnevne sobe do kuhinje, se v domu za starejše to drastično spremeni.  Od njihove sobe do jedilnice jih loči maratonsko dolg hodnik. Koliko devetdesetletnikov lahko preteče maraton? Tako se v ustanovi, ki naj bi bila prilagojena njihovim potrebam, nebogljenost še poveča.  Pogosto imajo težave z vidom in slabšo orientacijo v prostoru. Zakaj raje ugotavljamo, da so zmedeni, namesto da  bi hodnike  opremili s starostnikom prijaznimi smerokazi?

Ob epidemiji je minister za zdravje povedal, da je bilo zatečeno stanje po domovih slabo, saj so bili DSO-ji  zelo dolgo popolnoma zanemarjeni, tudi zdravstvena oskrba je bila na nizkem nivoju.  Ob stiku z zaposlenimi sem tudi sama opažala pomanjkanje znanja,  npr. o demenci, pa čeprav je tako pogosta spremljevalka starosti. Ob pogovoru sem skoraj po pravilu naletela na negativen način izražanja (agresiven, kričav, begav…), kar težav ne rešuje, pač pa bolnike le še dodatno stigmatizira. Jezikovni vodnik Združenja za Alzheimer (Alzheimer Society: Dementia  Language Guidelines) tak način izražanja opredeljuje kot nezaželen.  Kdaj bo naša Spominčica prevedla in objavila ta jezikovni vodnik, saj so besede zrcalo našega načina razmišljanja?

Če bi starejše namestili v manjše enote, ki bolj spominjajo na domačo hišo, kjer bi zanje skrbelo stalno osebje in kjer bi bili deležni  bolj individualne oskrbe, bi izboljšali kvaliteto njihovega bivanja. Tako pa se ob stalnem rotiranju osebja pogosto  počutijo kot brezdomci na železniški postaji.  Manjše enote bi bile tudi z epidemiološkega vidika bolj ugodne, saj bi lahko širjenje bolezni veliko enostavneje zajezili. Po dolgih letih se je le našel denar za nekaj novih kapacitet. Pa bomo še vedno gradili megalomanske stavbe kasarniškega tipa z maratonskimi hodniki?

Marca nas je doletel Covid, domove smo  preventivno hermetično zaprli za svojce, da bi stanovalce obvarovali pred okužbo. Odrezali  smo jih od družine, možni so bili le videostiki.  Kako naj oseba, ki živi z demenco ali pa ima starostno izgubo sluha in vida, komunicira s svojci na tak način?  Maslowa  piramida človekovih potreb poleg  varnosti poudarja tudi potrebo po ljubezni, človeškemu stiku in sprejetosti, po pozornosti in spoštovanju, po duhovnosti…  V želji, da bi bili »najranljivejši  varni pred virusom«, smo jim na izteku življenja ukradli družino, piramidi smo odrezali zgornji dve tretjini. Mar vas preostanek piramide ne spominja na pokrov krste? Po medijih smo se naposlušali, kako je za stanovalce dobro poskrbljeno. Kako lahko ugotavljamo, da so domovi kronično kadrovsko podhranjeni, v isti sapi pa zatrjujemo, da je v domovih za vse odlično poskrbljeno?

V prvem valu epidemije so bili brez vednosti stanovalcev ali njihovih svojcev v zdravstvene kartone  vloženi dokumenti  z nedvoumnim naslovom -Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi, čeprav Zakon o pacientovih pravicah ukinja patrialhalen odnos v medicini ter priznava bolniku pravico do obveščenosti in do soodločanja. V Evropski listini o pravicah starejših, potrebnih dolgotrajne oskrbe pa je zapisano, da imajo pravico določiti, ali in v kakšnem obsegu se je treba lotiti zdravljenja ali ga nadaljevati vključno z ukrepi za podaljševanje življenja. Ti obrazci so še danes v zdravstvenih kartonih, menda  jih potrebujejo dežurni zdravniki, da lažje razberejo bolnikove bolezni.  Ali je to res neobhodno potrebno, če pa obstaja točno na sredini zdravstvenega kartona razdelek, kamor zdravnik vpisuje diagnoze ob vsakokratnem bolnikovem obisku?

Ob koncu prvega vala epidemije Covid so se obiski v domovih sprostili le deloma. Po dveh mesecih popolne zapore so bili stanovalci telesno in psihično izčrpani. Omejevanje stikov pa je postalo nova normalnost, ki traja že devet mesecev. V enem od domov se je socialni delavec pogovarjal s stanovalci o varnostnih ukrepih v prvem valu. Vsi so postavili na prvo mesto stike z družino.  A zakaj bi jim prisluhnili, če odločevalci na vseh ravneh najbolje vedo, kaj je zanje dobro?

V začetku julija je varuh človekovih pravic zaznal v domovih težnje po novem zaostrovanju in ostrem omejevanju stikov med stanovalci in njihovimi svojci. Napak, ki smo jih storili v prvem valu, ko še nismo imeli izkušenj, ne bi smeli ponavljati. Opozoril je na nujnost celostnega pogleda na položaj uporabnikov socialnovarstvenih storitev in poudaril, da je treba iskati rešitve,ki bodo manj drastično posegale v človekove pravice ter temeljne svoboščine in ki bodo primerne za ukrepanje na daljši rok. Smo besede  varuha človekovih pravic gladko preslišali?

Jeseni nas je preplavil drugi val, cela Slovenija je postala »rdeča«.  V začetku oktobra so se domovi spet hermetično zaprli za svojce. Ponovili smo isti scenarij kot spomladi, a okužb stanovalcev s tem nismo preprečili, saj so  ključni prinašalci zaposleni. Okuženih imamo že okrog 90% domov, povsod so sive in rdeče cone. Stanovalci so cele dneve zaprti v svoje sobe kot osamelci, zaposleni pa so preobremenjeni in na robu zmogljivosti. Ali lahko zaradi nadčloveških naporov zaposlenih spregledamo nečloveške razmere, v katere smo potisnili starostnike? Ob vdoru okužbe v naš dom se zaradi preobremenjenosti osebja od tuje pomoči odvisnih stanovalcev (okuženih in neokuženih) več kot en mesec ni posedalo.  Ali si predstavljate, kaj ostane od devetdesetletnika po šestih tednih ležanja? Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC)  je že sredi septembra priporočil enkrat tedensko preventivno testiranje vseh zaposlenih v ustanovah za dolgotrajno oskrbo. Zakaj ob tako visokih številkah po dveh mesecih in pol tega pri nas še nismo izpeljali?

V jesenskem valu se srečujemo z zelo visoko umrljivostjo.  Slovenija je po EUROMOMO država z ekstremno visokim presežkom smrti  glede na prejšnja leta.  Ali res lahko vse opravičimo s pridruženimi boleznimi in številko EMŠO? V domovih in bolnišnicah Covid in neCovid bolniki umirajo sami, svojcem odrekamo pravico do slovesa. Društvo Hospic je opozorilo, da so ti ukrepi nehumani in nesorazmerni. Mar  pravice umirajočih res tako negativno vplivajo na epidemiološko stanje v državi?

 Pred nekaj dnevi pa me je iz dremeža pred televizorjem predramil  glas direktorice ptujskega doma za starejše. Širjenje okužbe znotraj njihovega doma se umirja. Obiski so ponovno dovoljeni ob upoštevanju protokola in v zaščitni obleki, ki jo proti plačilu dobijo v domu. Mnenja je, da to ne bo vplivalo na širjenje okužb.  Ali si ne bi gospa zaslužila Nobelove nagrade za pravice starostnikov?

Kdaj si bomo zastavili ta vprašanja? Kdaj bomo nanje odgovorili? Kdaj bomo zmogli stopiti iz okvirjev utečenega stanja in poiskati  boljše rešitve?

Vlasta Iljič Brecelj

Izjava

Ob Mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami v Srebrni niti opozarjamo na nasilje nad starejšimi ženskami

Od 25. novembra do 10. decembra vsako leto potekajo mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami. V Srebrni niti želimo ob tem posebej spomniti na nasilje, ki se dogaja nad starejšimi ženskami. Vsakršno nasilje na ne glede na spol ali starost odločno obsojamo.

Sprememba vrednot v družbi, staranje prebivalstva, sprememba življenjskega sloga, manj številčne družine, manj medgeneracijskega povezovanja in skrbi za družinske člane, manj spoštovanja, altruizma in občutka za sočloveka, razslojevanje družbe, revščina, v času epidemije pa še specifični problemi v družini in družbi … vse to in mnogo drugega lahko prispeva k nasilju in diskriminaciji starejših, še posebej  žensk; govorimo o pojavu sovraštva do starejših - starizmu, ki je v naši družbi žal v porastu.

Po statističnih podatkih so starejše ženske posebej ogrožena skupina: gre za fizično, psihično, socialno in ekonomsko ranljivo populacijo; veliko je revnih, živijo same, so vdove ali ločene, lahko brez svojih bližnjih ali z njimi nimajo stikov, lahko pa živijo v skupnem gospodinjstvu, skupni hiši in se ne razumejo, itd.

Veliko je danes ekonomskega nasilja, saj so neredki primeri, ko z eno (lahko zelo nizko) pokojnino živi tri generacijska družina. Pojavljajo se zlorabe starejših žensk s strani bližnjih, kot so nepravilna poraba prihrankov, posesti ali lastnine. Kaznivih dejanj nad starejšimi je po podatkih policije pri nas približno 5000 na leto, njihovo število se vsako leto zviša za cca 300, v času korona epidemije najbrž še več. Utesnjenost med štirimi stenami, posebej bivanje z ljudmi, ki se slabo razumejo, celo sovražijo, so povečali nestrpnost, nesoglasja, sovraštvo in nasilje, tja do tragičnih dogodkov. Tudi v naši državi.

Tudi druge vrste nasilja: fizično (telesne poškodbe, pojavljajoči se zlomi, padci, podplutbe, poškodbe obraza, očesni hematomi, pogosti obiski urgentnih oddelkov, t. i. »padanje po stopnicah« in drugo so lahko posledice telesnega/fizičnega nasilja), socialno (zapiranje, zaklepanje v prostore, izoliranost, socialna prikrajšanost), spolno nasilje in zloraba, se neredko pojavljajo tudi v starosti. Zelo pogosto je psihično nasilje, šikaniranje, poniževanje starejših žensk iz več razlogov, na primer posmehovanje zaradi psihofizičnih lastnosti (inkontinenca, demenca, kronične bolečine, slaba pomičnost, počasno ali nerodno uživanje obrokov, slabša skrb za osebno higieno in svojo okolico). Posebna oblika nasilja je tudi zanemarjanje; ženske so zapuščene, lačne, žejne, dehidrirane, slabo umite ali ležijo v telesnih izločkih, v zanemarjenih oblačilih, pozabljene od vseh, v bolečinah ali celo umiranju. Skrbi nas, da se to področje nasilja, tudi zaradi nesprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi, še povečuje.

Posebna oblika nasilja, ki je nesprejemljiva in obsojanja vredna - v času epidemije, bo imela hude posledice za mnogo starejših in krhkih ljudi, ki bivajo v domovih starejših; gre za popolno zaporo domov, izolacijo, brez obiskov svojcev, brez posedanja nepomičnih, sprehoda, brez drugih aktivnosti, …Ljudje (od tega je ponovno več žensk) so zaprti v svoje sobe, umaknjeni od vsega in vseh, oropani socialnih stikov, svežega zraka, zlasti obiskov najbližjih, ki so praktično onemogočeni že več mesecev. Več raziskav potrjuje, da starejši, ko se enkrat uleže (ali ga poležejo) v posteljo, praktično ne vstane več. Enako je s kognitivnimi sposobnostmi in komunikacijo. Tudi v domovih starejših (ne le doma) ljudje več tednov niso skopani, slabo nahranjeni, dehidrirani (pomanjkanje osebja je ena od oblik nasilja), socialno izolirani, da vložnih listov, neke vrste triaže za primer obolenja zaradi covida-19 - brez njihove vednosti - ne omenjamo. Gre za hude oblike nasilja, po vseh definicijah.

Pred kratkim smo v Srebrni niti opozorili na pojav nasilja s strani različnih akviziterjev. Opozorili smo starejše in njihove bližnje, naj bodo pozorni na ta razširjen pojav tako na telefonske klice distributerjev kot na obiske nepoznanih oseb pred domačimi vrati.

Nasilje nad starejšimi ženskami je še vedno družbeno in kulturno skrito, o tem se malo govori, družba mu ne pripisuje posebnega pomena. Hude, žalostne zgodbe posameznic se komaj kdaj slišijo, pa še za to poskrbijo civilno družbene organizacije in združenja. Javno znani so sicer podatki o nasilju nad starejšimi ženskami v »normalnih« časih, posebej v domačem okolju, ki bi moralo biti najbolj varno in prijazno. A nasilje tudi same (posebej s strani bližnjih) pogosto skrivajo, povzročitelje celo zagovarjajo, saj so odvisne od njihove pomoči.

Kakršnokoli nasilje nad ženskami bodisi da gre za psihične in čustvene zlorabe bodisi za fizično obračunavanje, ekonomsko prikrajšanost, spolno nasilje,… je nesprejemljivo in nedopustno in ga v Srebrni niti obsojamo. Apeliramo na preprečevanje, prepoznavanje in prijavljanje nasilja v razsežnosti družbene skrbi. Gre za pomoč v stiski, ki jo bomo morda jutri potrebovali sami.

Zahvala pa vsem, ki to področje prepoznavate in pomagate tako na individualni kot na sistemski ravni.

Pripravila:

Darinka Klemenc,                                             Biserka Marolt Meden,
Članica IO Srebrne niti                                            predsednica Srebrne niti

Z virusom covida-19 živimo že nekaj mesecev, a vsega, tako o njegovem delovanju na človeški organizem kot tudi o poteh oziroma načinih njegovega širjenja, še nismo povsem doumeli. Zdi pa se, da so si v poplavi ukrepov, s katerimi se poskuša omejiti širjenje virusa, strokovnjaki vendarle čedalje enotnejši, da je eden od pomembnejših ukrepov morda tudi eden od preprostejših in cenejših – in sicer redno in temeljito prezračevanje prostorov, sploh tistih, v katerih se dalj časa zadržuje več ljudi.

V domu starostnikov v Šmarju pri Jelšah, enem najhujših žarišč okužb, sistema prezračevanja nimajo. O tem, da prezračevanje lahko rešuje življenja, se je začelo govoriti dokaj pozno. Ali pa splohše ne. Zanimivo je, da je priporočilo o rednem prezračevanju prostorov povsem običajno med sezono gripe, recimo, pri virusu covid pa se je o tem, da prezračevanje lahko rešuje življenja, na ravni tistih, ki upravljajo naša življenja med epidemijo, začelo govoriti dokaj pozno. Ali pa sploh še ne.

Več: Prezračevanje prostorov rešuje življenja – dr. Andraž Teršek (andraz-tersek.si)