Pozdravljeni: ga. T., ga.G., ga S., ga. Z. in predsednik sveta zavoda
Skoraj en mesec je minil, ko smo izgubili naše drage, zlate mame, žene, naše svojce, vaše varovance.
Bolečina ne pojenja, pogrešam jo, mojo zlato mamo, neizmerno. Boli me v prsih, ko se spomnim nanjo, boli, ker jo ne bom nikoli več videla, jo stisnila v objem, ji prinesla »kremšnito«, ki jo je imela tako zelo rada ali posedela z njo na domskem vrtu. Nikoli več, sedaj je me angeli, ker je bila angel.
- januarja, ob 15. uri sem jo še zadnjič objela, povedali ste mi, da se njeno tuzemsko življenje zaključuje, prosila sem sestro, da mi dovoli ostati do konca njenega slovesa pri postelji, pa žal, ni bilo posluha za mojo prošnjo.
Po eni uri obiska sem jo morala v solzah zapustiti. »Odšla« je sama, brez moje bližine, brez mojega stiska roke. Zakaj, zaradi vaših pravil, pa čeprav ste vedeli, da je mama že okužena in to zaradi vaše nepazljivosti, jaz pa sem bila pri njej na svojo lastno odgovornost in mi je bilo v tistem trenutku prav vseeno, če bi se okužila še sama.
Ob 19. uri sem ponovno klicala v dom, ko mi je sestra rekla, da je njeno stanje zelo slabo, ni pa ugodila moji prošnji, da se ponovno vrnem k njej. Zaspala je okrog 21.ure.
Pišem v imenu vseh nas, Karmen, Tine, Bruna, Danice, Štefke, Loti, Sonje, Darje, Damjane, Marise, vsi smo bili svojci, ki smo se spoznali v domu, se zelo povezali in ta vez bo ostala za večno.
V tem težkem obdobju smo se velikokrat poklicali, si izmenjali informacije, se medsebojno bodrili. Celo leto, še posebno pa zadnji mesec.
Najprej smo pokopali Vjerico, sledila je moja mamika, pa Nevja, nato še Helena, decembra Božota, pa Hermino, Almo... Tako, »gracije«, kot nas je imenovala ena vaših sester, ne bodo več prihajale na obisk k najdražjim ... Te »gracije« bodo sedaj obiskovale samo še grobove lastnih staršev.
Življenje v domu pa itak teče dalje.
Avgusta bi bilo osem let, ko je prišla mama Roza k vam, osem let žalosti, kreganja, neprestane slabe volje, veliko meilov, sestankov, ostala je slaba vest in bolečina, da je zadnja leta svojega življenja preživela pri vas, kolikokrat sem razmišljala, da jo vzamem iz doma, pa je nisem mogla zaradi napredujoče bolezni. In zakaj je bila odločitev za Obalni dom, predvsem zaradi direktorice, ki sem jo osebno poznala in verjela vanjo, da prihaja na položaj tega doma oseba, ki bo res vredna vsega spoštovanja. Pa sem se, žal, zelo uštela.
Drage gospe, osem let bivanja pri vas, pa si svojec umrle osebe, ki ni umrla naravne smrti, ne zasluži ene sožalnice, enega samega klica vodstva, enega opravičila ali šopka rož v zadnje slovo. Konec koncev teh osem ali deset ali še več ljudi ni umrlo zaradi naravne smrti, umrli so zaradi covida, zaradi tega, ker vi niste bili dovolj pazljivi. Niti enega opravičila ni nihče od nas prejel, ene same lepe besede, tolažbe. Bila je epidemija, v vašem domu je bilo obsedeno stanje, veliko obolelih varovancev, delavcev, izjave za medije pa, da so večinoma vsi asimptomatski, v domu pa so ljudje umirali. Sožalje in opravičilo bi nam lahko izrekel tudi še kdo drug iz te občine oz. tako kot je izjavil gospod Erjavec, vsi naši umrli svojci po domovih v tem letu, ki so umrli zaradi virusa, bi si zaslužili eno minuto molka.
Mama bi sicer letos imela 94 let, pa kaj, lahko bi še živela. Zakaj miselnost, da je prišla njena ura in da je dočakala lepo starost, kaj pa ura Nevije pri 79 letih. Ko umre svojec ni nikoli pravi čas.
Letos ste jim podarili za novoletno darilo termofor, ko smo svojci to zvedeli, smo se zgražali, termofor, bonbone in piškote. Nič od tega moja mama ni zaužila, vse sem podarila delavcem, kako naj starostnica, ki leži v postelji, odvisna od pomoči vaših delavcev, vstane in si gre natočiti vodo v termofor in oseba, odvisna od prehranjevanja tuje osebe, na »spasirani« hrani, poje piškote in bonbone?
Zakaj to pišem, zato, ker bi tisti denar, ki ste ga namenili za tako » neumno« darilo raje namenili za sožalnice ali cvetje umrlim, ki bi si po toliko letih bivanja pri vas to zaslužili. Še posebno pa v tem primeru.
Vse nas zanima,kaj se je dogajalo v zadnjem mesecu izbruha virusa? Veliko pomislekov, vprašanj je ostalo v zraku.
Začelo se je, vsaj po mojem spominu , 13. januarja, ko sem mamo tudi zadnjič videla v njeni sobi.
Tako kot mnogi svojci, sem tudi sam dovolila, da se mamo cepi in sicer ste to izvedli 27.12. 2020.
Pred tem me je poklicala hči varovanke in me vprašala zelo zaskrbljeno, če bom dovolila, da bodo mamo cepili in moj odgovor je bil pritrdilen. Kaj mi je pa preostalo, želela sem si, da bom lahko čim prej prišla k njej na obisk, kajti zadnje leto je bilo za njih in za nas res izredno težko in stresno leto. Ta gospa mi je omenila, da če sem res pripravljena prevzeti odgovornost za cepljenje in morebitne posledice? Vprašalo sem jo, komu pa naj bi prepustila odločitev, a moji mami, ki je bila dementna in ni mogla sama odločati o trenutni situaciji?
Po najinem pogovoru so se tudi oni odločili, da bodo mamo cepili, ki je nato tudi bila okužena, vendar, hvala bogu, ostala živa.
Po okužbi z virusom ste mamo nato odpeljali v drugo sobo, v sobo, kjer je včasih bila Alma G., nato pa še enkrat selitev v sobo k mami vaše socialne delavke. Zakaj te selitve, a se vi mogoče zavedate, kaj je to njim pomenilo, jih seliti ponoči, premikati iz svojih postelj, ker se jih ni dalo voziti z njihovimi posteljami zaradi tehničnih ovir.. Kakšne travme so morali doživljati starostniki?
Imeli ste eno leto časa, da se pripravite na morebitni izbruh virusa, lahko bi se dogovorili za premestitev na drugo lokacijo izven doma, ne pa da ste imeli pripravljeno rdečo cono v pritličju, pa sivo cono v 1. nadstropju, kjer je virus nato izbruhnil in ste panično premikali starostnike.
En večer nas je klical B. F. ter spraševal, če vemo, kaj se dogaja v domu, ker ga je okrog 21. ure klicala njegova mama, jokala v telefon ter mu govorila, da jo nekam peljejo, da bo umrla, da ji ne pustijo ničesar vzeti s seboj. Ona je še lahko povedala, ker je še zelo prisebna, kaj pa moja mama, kaj pa Verica, Nevja in vsi ostali? Samo nemočno smo klicarili v dom, kjer ste bili zelo skopi z podatki.
In to naj bi bila socialna ustanova.
Hvala bogu za D. , ona nam je bila naša informatorka, čeprav tega sploh ne ve in se ne zaveda. Nehote nas je seznanjala z situacijo v domu. Zjutraj, ko se je začelo z okužbami in je morala ostati v sobi ter tam tudi zajtrkovati, je vsa zaskrbljena poklicala sina. Na tak način smo svojci marsikaj nehote izvedeli.
Kadarkoli si klical, je bilo vse v redu, brez vročine, brez znakov okužbe.
Nato pa je sledil klic kolegice, da ima njena mama visoko vročino, pa klic nečakinje od Mimice, in še in še, ljudje z vročino, na kisiku...
Ko smo spraševali, kako je to mogoče, je bil odgovor, da vam ni jasno, pojasnjevali ste, da je prišla v dom oseba, ki je sprva bila asimptomatska, nato pa je začela kazati znake virusa.
Zakaj te osebe niste dali takoj v rdečo cono, preventivno? Nisem bila edina, ki se je to spraševala, zakaj v sivo cono na prvem nadstropju, kjer je bilo še ostalih 6o uporabnikov?
Če bi tako naredili, bi danes bila moja mama, pa Verica in Nevija in vsi ostali še živi...
Isto kot sedaj sprašujem vas, sem vprašala vašo sestro, ki mi je odgovorila, da se tudi ona to sprašuje in je isto vprašanje podala nadrejenim.
Ampak pri vas je očitno obstajala skupina ljudi, ki se je odločila, da ni potrebna previdnost, ker ste očitno bili prepričani, da se vam ne more kaj takega zgoditi, kot se vam je, mi pa smo ostali brez naših najdražjih.
In da nadaljujem z vprašanji. Svojci smo prejeli klic T. oz. sporočilo, da ne razume, kaj se dogaja v domu. V tem sporočilu je bilo napisano, da ne ve več, ali je še kdo pri vas normalen, ker je v roku ene ure prejela telefonski klic socialne delavke, ki ji je povedala, da je z mamo vse v redu, da je bila preseljena v belo cono, da ni okužena, nato pa čez eno uro klic, da je njena mama okužena, da ima visoko vročino in da je na kisiku...Kako je to možno?
A si predstavljate, kaj naj si človek misli, njegove reakcije, željo po videnju svojca...
Meni so povedali, da je mama v redu, da ni nobenih znakov, da naj kličem sestro na oddelek za vse informacije.
Nato sem naslednji dan poklicala in sestra pravi, da zakaj kličem na oddelek, če pa je mama v rdeči coni.
Po sporočilu te sestre sem prejela »mesič« s tel. številko rdeče cone. Klicala sem tja in so mi rekli, da ima mama malo temperature, ampak ni nič hudega. Najprej vse v redu, potem pa že temperatura.
Naslednji dan dopoldan sem klicala, oglasila se je sestra in rekla, da mi ne more dati nobenih informacij, ker je pravkar prišla v službo in da naj pokličem kasneje, klicala sem kasneje, pa sem dobila odgovor, da je sestra na malici????? Ne vem, katera je bila, nisem je prepoznala po glasu.
No, končno je poklica sestra M., ki je prva podala normalne informacije in stanje o mami. Bila sem potolažena, rečeno je bilo, da njeno stanje ni resno.
Naslednji dan sem poklicala, oglasila se je neznana sestra, povedala sem ime mame in pogovor je potekal nekako takole: »Za koga kličete, za Rozo,hmmm, za Rozo, ja pa saj veste, ona je na kisiku.
Že od včeraj popoldan je njeno stanje resno.«
»Prosim, a mi lahko, prosim, poveste, s kom govorim«, sem zahtevala.
Bila sem pretresena in šokirana in sem ji to tudi povedala, na drugi strani je bila sestra iz drugega doma in normalno ni poznala naših svojcev in ne nas, klicateljev.
Nato me je ponovno klicala sestra M. in povedala za mamino stanje. Lahko jo samo pohvalim, ker je bila edina, ki nam je v teh trenutkih vse lepo obrazložila, mirno in res iz srca.
V tistem trenutku si začutil, da ji je zelo hudo zaradi naših svojcev. To je bil četrtek, v petek zjutraj sem prejela klic, da je mamino stanje zelo resno in da naj takoj pridem v dom in v tem času sem prejela še klic D. V., da je »odšla »tudi njena mamica, naša Helenca.
Ko sem zagledala mamo v postelji, se nikakor nisem mogla potolažiti, samo sem jokala in jokala. Tega dne je bil pri njej tudi brat Zmago.
Sestra M. mi je rekla, da je stanje zelo resno ampak, da pri naši Rozi, ki je že tolikokrat premagala smrt, nikoli ne veš... Verjela sem v njeno zmago in da bo premagala korono. V soboto je bilo njeno stanje dokaj v redu, tudi kisika dovolj. Spremljala me je z svojimi lepimi očmi, vsak moj premik, hvala L., ker si mi dovolila ostati malo dlje pri njej.
V nedeljo zjutraj sem klicala in so mi rekli, da je stanje stabilno, ob 12.30 pa ponovno klic, da moram takoj v dom. Poslavljala sem se od nje, jo držala za roko, ji pela in jo »ljubčkala« ter si želela, da bi ostala do njenega odhoda pri njej. Njeno plemenito srce je omagalo. In kje se je zalomilo, če pa ste vseskozi govorili, da so vsi v redu in asimptomatski?
V takih primerih bi bila dobrodošla soba za umirajoče, da bi se svojci lahko v
miru poslovili od naših najdražjih. Spomnim se obiska doma v Slovenj Gradcu, ki ste ga vi organizirali in kjer so nam pokazali tako sobo. Nikoli nisem mogla razumeti, zakaj vozite svoje zaposlene po drugih domovih, ki imajo to res zelo urejeno, pri vas pa nič od tega.
Človek je res utrujen od vseh teh dogodkov, najprej enoletni odvzem svojcev zaradi korone, vi ste dom zaprli celo en teden pred vsemi. Le kaj so si ti ubogi ljudje mislili, ko nas kar naenkrat ni bilo več k njim. Ubogi, dementni ljudje, katerim niste rabili polagati računov in odgovorov, je pa bilo mnogo takih, ki se še zavedajo in so se zavedali, pa se jim je stanje zaradi tako dolgotrajne izolacije poslabšalo. Predvsem po drugem zaprtju doma, takrat se je vsem psihično stanje še bolj poslabšalo.
Leto 2o2o je bilo za nas in za naše svojce res tragično, totalna odtujenost, video klici z osebami z demenco, moji mami to ni nič pomenilo, meni pa zelo stresno. Koliko solz in neprespanih noči, ko sem mislila nanjo.
Po drugem valu ponovni obiski v domu, 21.decembra, ko ste jo pripeljali v atrij, za steklom je sedela, jaz pa v preddverju doma, med vrati, ki so se neprestano odpirala in zapirala, ker spet niste bili pripravljeni na drugi val. Vaši zaposleni so hodili ven in notri in motili obisk. Ko sem prosila, da pokličejo direktorico, da vidi, kako je to nehumani obisk, zaposleni tega niso naredili, zato sem napisala meil in zaprosila za obiske v sobi, kar ste mi nato tudi omogočili dvakrat.
Potem pa je sledila okužba in smrt.
Osem let težkih zgodb, lahko bi še pisala in pisala, ampak kaj, saj smo imeli veliko sestankov, pa se zadeve nikoli niso nikamor premaknile. Vedno smo bili svojci, ki smo želeli samo najboljše za svoje starše, moteči členi. Zakaj, saj niso bili v domu zastonj, zanje smo veliko plačevali, pa tudi naredili veliko, jih neprestano obiskovali, pomagali pri prehranjevanju, jih vozili ven, sama sem jo dvigovala iz postelje in jo vozila v park, ker drugače sploh ne bi videla sonca in zaužila zraka. Z veseljem sem pogledala slike na javnih omrežjih domov po Sloveniji, ki imajo take postelje, »oldije«, ko lahko nepokretne osebe vozijo v park. Kaj pa vi?
Če se samo spomnim, kako kalvarijo sem dala skozi, ko so mamo premestili iz Sončnice zaradi zloma kolka, iz hotela a kategorije, v hiralnico. Raztrgane rjuhe, dokler nisem poslala meila direktorici, kopanje na 14 ali več dni, koliko prošenj , da se je prižigala mami televizija,ki sem jo morala doplačevati, da ne govorim o prižiganju lučk po 16. uri pozimi po sobah, kjer so ljudje ležali v temi do večerje...
Ohhhhhh.... žalostne zgodbe in spomini.
Zdaj zapiram ta vrata za vedno. Prepuščam novim svojcem, da se bodo borili z mlini na veter. Upam, srčno, da nikoli več ne prestopim vašega praga. Samo si želim, da bi se končno kaj spremenilo v dobro vseh varovancev, ki si to zaslužijo.
V domu je kar nekaj dobrih, marljivih delavcev, z velikim posluhom in srcem za vse, za varovance in za svoje in njim vsa pohvala in moj poklon.
HVALA: sestram, ki so pravi angeli Nevenki, Dadi, Tamari, v covid času sestri Mireli, Niki, pa Mariu, Gorazdu, nenazadnje Mitju, ki ga ni več pri vas,Dušanu, Slavici, Nusreti, Zumri, Senadi, Debori, pa tudi Snežani, ki je sicer zelo groba in nima pravilnega pristopa do starostnikov, osebno pa je bila do mene zelo dobra, hvala Alenki in Nini...Hvala tudi tebi Lili in vam Daniela.
Vesna Solina Dolar
V imenu moje mame Roze, ki sem ji ob slovesu obljubila, da bom napisala še zadnje pismo.
