Novice

Vipotnikova ulica 13

1211 Ljubljana

Spletna stran: www.srebrna-nit.si

V Ljubljani, 23..8. 2020

SPOROČILA OKROGLE MIZE 19. 8. 2020

Kaj želimo starejši?

Vabili smo stanovalce, sorodnike, strokovnjake in aktivne državljane, ki nam dnevno pišejo in dajejo pobude.

Stanovalci (ugotavljamo, da jih je v domovih malo, ki so sposobni aktivno sodelovati na okrogli mizi v času pandemije) so večinoma poslali pisne predloge.

Sistemski problemi, ki jih je treba rešiti:

ZAKONODAJA:

• Zakon o dolgotrajni oskrbi z dodatnimi sredstvi (proračun in prispevna stopnja)
• Stanovanjski zakon
• Pokojninski zakon
• Dodatno zdravstveno zavarovanje preliti v obvezno v skladu s prihodki
• Zakon - Pomoč pri dokončanju življenja, dostojna smrt

NAMESTITVENE/BIVANJSKE MOŽNOSTI ZA ŽIVLJENJE STAREJŠIH

• gradnja novih domov (javnih, ne s koncesijami!), poudarek na manjših stanovanjskih skupnostih,
• takojšnje dokončanje Roza kocke v Ljubljani, Osilnice in Vrtojbe, Hrastnik načrtovati v sklopu petih domov, ki jih je predvidelo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in obljubilo v Koalicijski pogodbi,
• ureditev oz. gradnja negovalnih bolnišnic v naslednjem pet letnem obdobju. Zaradi aktualnega stanja pa ureditev COVID bolnišnic (iskanje primernih nastanitvenih kapacitet v okviru regije), hospicev - za vse našteto koriščenje EU sredstev in sredstev proračuna,
• pomoč pri adaptaciji bivalnih pogojev starejšim, ki še lahko bivajo doma,
• možnost najemnih stanovanj, prilagojenih starejšim (država, občine, EU sredstva?)
• ustrezno prezračevanje v domovih starejših (klimatske naprave, odzračevanje), posebno v času koronavirusa.

KADRI V DOMOVIH STAREJŠIH

• novi kadrovski normativi v oskrbi – sprejeti takoj,
• novi kadrovski normativi v zdravstveni negi – sprejeti takoj,
• sprememba organizacije dela v zdravstveni negi – diplomirane medicinske sestre 24/7 (uvedba nočnega dežurstva za dipl. m. s. z ustreznim plačilom),
• povečanje normativa zdravstvene nege, fizioterapije, delovne terapije, zdravnika družinske medicine (domskega zdravnika), psihiatra, uvedba dietetikov, lahko za več domov skupaj, vse na primerljivo mednarodno raven oz. po uveljavljenih mednarodnih standardih za posamezno stroko,
• uvedba naprednih znanj zdravstvene nege na področju gerontologije v DSO po zgledu »referenčnih ambulant« na primarni ravni, kjer bi stanovalce z urejenimi kroničnimi obolenji samostojno vodile dipl. m. s. nacionalno akreditiranim podiplomskim izobraževanjem na področju gerontologije (specializacija ali strokovni magisterij). Zdravnik se vključuje v obravnavo glede na dogovorjeno klinično pot obravnave kronično obolelega, kar bi močno prispevalo k dostopnosti do zdravnika za tiste, ki imajo zahtevnejše zdravstvene probleme in preprečevalo/omililo zaplete kroničnih boleznih pri starejših v DSO,
• uvedba specializacije ali strokovnega magisterija iz geriatrije in geriatrične zdravstvene nege,
• mobilizacija novih kadrov (prekvalifikacija z ustreznim do izobraževanjem) in ureditev plačila za delo, saj so trenutno zaposleni v DSO premalo plačani, zato tudi slab interes za delo s starejšimi,
• vodstva zavodov naj bodo kljub pomanjkanju osebja pozorna na učinkovito izkoriščen čas zaposlenih, saj prisotni sorodniki na okrogli mizi opažajo slabo organizacijo dela in tudi ponekod nezainteresiranost, apatijo, tudi posedanje, preveč gledanja v telefone in premalo ukvarjanja s stanovalci,
• prisotni sorodniki na okrogli mizi opozorijo, da pri nekaterih zaposlenih večkrat manjkajo empatija, komunikacija, srčnost, čeprav so številni zelo predani in strokovni. Potrebna so stalna izobraževanja in usposabljanja zaposlenih,
• problem je tudi beleženje storitev (se zgodi za ves dan naprej), kontrola nad dajanjem terapije, prilagajanje terapije glede na potrebe stanovalca, idr., sorodniki opozorijo, a težko dobijo informacije o tem področju.

 FINANCIRANJE

• nujno zvišanje plač zaposlenih glede na deficitarnost kadrov, štipendiranje in druge finančne stimulacije,
• povečati financiranje zdravstvene nege glede na realno stanje oz. na primerljivo raven negovalnih oddelkov v državi,
• kontrola zviševanja cen v DSO na splošno in tudi na račun epidemije,
• kontrola zaračunavanja dodatnih storitev v DSO,
• financiranje SOS ovratnic za vse starejše, ki to potrebujejo,
• znižanje plačila oskrbe ob napovedani odsotnosti iz doma,
• možnost koriščenja turističnih bonov za starejše, posebej nepokretne.

STROKOVNI IN DRUGI NADZORI

• urediti in povečati število strokovnih nadzorov za vse zdravstvene in druge profile v DSO (zdravstvena nega, sociala, higiena (inšpekcija), medicina, drugo,
• ugotovitve nadzorov morajo biti javno dostopne stanovalcem, njihovim bližnjim in javnosti,
• vodstveni delavci naj imajo več nadzora v domovih,
• v nadzore vključiti tudi sorodnike.

 DRUGO

• objavljanje rednih poročil iz nadzorov in izvajanje popravljalnih ukrepov revizije Računskega sodišča iz septembra 2019,
• obvezno oblikovanje svetov stanovalcev (in sorodnikov), ki imajo svoje predstavnike v svetih zavodov; povezati predsednike/ce svetov stanovalcev in skupno nastopanje,
• spremeniti razmerje v svetih zavodov v korist stanovalcev in sorodnikov,
• objava predsednikov in članov svetov zavodov na spletnih straneh domov starejših,
• izboljšanje prenosa informacij znotraj doma,
• večja humanizacija prevozov z reševalnimi vozili, omogočiti konkurenco pri prevozih,
• nekateri sodelujoči sorodniki menijo, da je preveč uporabe pomirjeval in uspaval, da so stanovalci mirni in v posteljah, kar je treba preveriti s strokovnimi nadzori.

KAKOVOST ŽIVLJENJA STAREJŠIH V DSO MED PANDEMIJO

Zdravstvena oskrba:

• stanovalci imajo enako zdravstveno zavarovanje kot vsi drugi državljani Slovenije – torej tudi enake pravice, brez diskriminacije in starizma;
• sistematično testiranje vseh stanovalcev v DSO in vseh zaposlenih, če je v domu prisotna okužba;
• zagotavljanje dovolj varovalne in dovolj kakovostne opreme za zaposlene, stanovalce, prostovoljce;
• MZ naj javno objavi, v katerih domovih za starejše je bilo narejeno sporno triažiranje v zvezi s paliativno obravnavo potencialno obolelih za COVID19 in naj pozove vse ZD ali DSO, da zdravniki umaknejo vložne/triažne liste, ki zapirajo vrata bolnišnic starejšim;
• premestitev okuženih in bolnih stanovalcev v ustrezne zdravstvene ustanove, ne v rdeče cone ali zabojnike;
• uvedba kontrole zračnih tokov – odzračevanje;
• sprememba organizacije dela v zdravstveni negi – prisotnost diplomirane medicinske sestre 24/7 (dežurstvo ali pripravljenost z ustreznim plačilom);
• omogočati fizioterapijo, delovno terapijo kljub omejitvam zaradi korona situacije.

Normalno življenje med epidemijo v domovih starejših:

• redna fizioterapija in delovna terapija v skladu s potrebami
• poudarek na kakovostni hrani, 5 obrokov
• brez zaračunavanja dodatnih storitev – nova opredelitev oskrbe
• redno ocenjevanje prehranskega statusa, dodatki
• paziti na vnos/izločanje hrane in tekočine (nekateri stanovalci med korono so oslabeli, shujšali, bili dehidrirani)
• kopanje, britje, posedanje, preoblačenje, skrb za proteze,
• čim manj odvajalnih dni z ležanjem v postelji ves dan
• možnost odvajanja na WC-ju in ne v plenice (ohranjati dostojanstvo posameznika)
• redni sprehodi, po možnosti na zraku.

 OBISKI

• Zapiranje in prepoved obiskov je po mnenju varuha nezakonita in po mnenju nekaterih le v prid domovom, ki so se dodatno znebili nadzora sorodnikov.
• Domovi ne smejo v celoti zapreti vrat za obiske, razen v času pojava okužb za največ 14 dni, dokler se ne uredi epidemiološka situacija.
• Omogočeni morajo biti vikend izhodi in počitnice.
• Obiski morajo biti omogočeni vse dni v tednu, več ur na dan (tudi izven rednega delovnega časa zaposlenih v jutranji izmeni, torej popoldne in čas obiska naj bo podaljšan.
• Obiski ne smejo biti omejeni na 15 minut ali pol ure.
• Možnost spremljanja umirajočih v DSO naj bo za sorodnike izvzeta iz režima omejenih obiskov.
• Videoklici - več ur na dan s pomočjo prostovoljcev.
• Prinašanje priboljškov v skladu z zdravstvenim stanjem in upoštevanjem varovalnih ukrepov neomejeno.
• Obiskovalci morajo upoštevati vsa priporočila o zaščiti pred okužbo (biti zdrav, umivanje rok, maske).

 ZAKLJUČNE MISLI:

Potrebno se je povezovati, tako sami stanovalci kot njihovi sorodniki.

Dokler bosta to področje pokrivali dve ministrstvi, ki slabo ali sploh ne sodelujeta in se izgovarjata druga na drugo, področje ne bo urejeno, zato naj skrb za starejše prevzame novo ministrstvo za starejše.

Domovi starejših naj se preimenujejo v socialno zdravstvene zavode ali obratno.

Povečajo se naj investicije v javne domove. Cene namestitve v javnih in domovih s koncesijo morajo biti primerljive in jasno naj bo opredeljeno, kaj osnovna namestitev stanovalca vključuje. Potrebna je sistemska regulacija tega področja.

Domovi potrebujejo jasna navodila, ki sledijo epidemiološki situaciji in upoštevajo tako zdravstveni kot socialni vidik oskrbe.

Vodstva domov starejših naj upoštevajo navodila tako, da bo to dobro za stanovalce in naj obveščanju in komunikaciji z vsemi deležniki posvetijo več pozornosti.

Prisotni dajejo pobudo o rednem in pogostejšem pisanju v medijih o razmerah v domovih (tako dobrih kot slabih praksah).

Biserka Marolt Meden,
Predsednica Srebrne niti

Spoštovani!

V sredo žal nisem prišla do besede (3 minutna poročanja so bila zelo raztegljive sorte), dlje kot do 18. ure pa nisem mogla ostati zaradi drugih obveznosti. Zato vam bom nekaj dejstev, ki sem jih imela namen povedati, napisala ob tej priložnosti.

Anketo zagovornika enakosti pa sem že izpolnila pred vašim vabilom, ravno tako moji sestri, res je prav , da se nas sliši čim več!

Nimam toliko izkušenj z domovi, kot jih ima večina udeležencev okrogle mize, sem pa spoznala, da je večina problemov, ki sem jih imela v tem letu, ko je mama oskrbovanka doma na Škofljici, nam vsem skupna.

Prav veliko pohval na račun domov nisem slišala,  se pa po kakovosti oskrbe in prijaznosti do oskrbovancev in njihovih sorodnikov vendarle razlikujejo. Zato ne bi bilo prav, da bi se kritika neselektivno zlila na vse.

Samopašnost in neodzivnost vodstev je nedvomno pogojena z dejstvom:

• da je regulativa delovanja domov nedorečena in zelo slabo nadzorovana,
• da oskrbovanci (oz njihovi svojci) nimajo glasu ( 80% ali več se jih pač ne zmore kosati z mlajšimi, agresivnejšimi, glasnejšimi in  spretnejšimi)  v upravi, svetih ipd.
• skoraj popolnemu nezanimanju medijev za problematiko starejših, ki se jim zdi za javnost neprivlačna in nezanimiva.

Velika večina vodstev v prvi vrsti skrbi za pozitivno finančno bilanco in navidezno neoporečnost glede izpolnjevanja navodil z višjih instanc. Pri tem so tako vneti, da navodila interpretirajo tako, da so sami s pravne plati zavarovani (da jim ja nihče z ministrstva in NIJZ ne more ničesar očitati), blagor oskrbovancev pa seveda takoj pade v drugi plan. Kljub priporočilom pa so nekateri domovi bolj človeški, drugi pa uvajajo ukrepe še rigorozneje od priporočil.

Ker je pomanjkanje postelj tako hudo, se za napolnjenost svojih kapacitet prav nič ne bojijo, denar pa priteka tudi od države ne glede na to, kako kvalitetno delajo. Delo je treba ovrednotiti tudi po kakovosti (kazalci?), dobre nagraditi, slabe pa kaznovati tudi finančno. V javnosti je treba objaviti, kateri delajo dobro in kateri slabo!

Prikrajševanje oskrbovancev za izhode in obiske v času korone jim je izrazito škodilo, vsi smo ugotovili (kar je tudi sicer splošno znano), kako uničujoče deluje socialna izolacija na ljudi, še zlasti pa na starejšo populacijo.

Pri tem se zastavlja vprašanje, zakaj so bili ukrepi vodstev zastavljeni prvenstveno v zapiranje domov in preprečevanje stikov s sorodniki, saj nisem nikoli zasledila, da bi prišlo do vnosa okužbe v dom s strani svojcev, pogosto pa, da je okužbo v dom prineslo osebje.

Koliko naporov so vložili v edukacijo osebja?

Včeraj sem bila na obisku pri mami, z dvorišča sta se z odmora vrnila sestra in negovalec. Pri vhodu si je sestra razkužila roke, negovalec pa ne. Pravilo je, da si vsakdo ob prihodu razkuži roke, še zlasti pa osebje, ki ima z oskrbovanci neposreden stik ( ki ga obiskovalcem kratijo).

Kaj so oskrbovancem ponudili v zameno za izpadle stike s sorodniki, kaj za izpadle skupinske dejavnosti? V maminem domu so vse skupinska opravila ukinili že nekaj tednov pred nastopom epidemije, menda zaradi večjega števila respiratornih okužb.

Nezaslišano je, da se zasebni domovi okoriščajo na račun socialno in večinoma tudi finančno šibke populacije in da to država mirno dopušča. Njihove dobičke bi morali omejiti, seveda pa za to potrebujemo tudi javne domove in dolgoročno vzdržen demografski načrt.

Če povzamem; da bi bilo delovanje domov boljše, življenje oskrbovancev pa znosnejše, je treba doseči;

• s spodobno regulacijo delovanja,
• z vpogledom javnosti ( ki naj loči dobre od slabih)
• z vplivom oskrbovancev in njihovih sorodnikov na upravo
• s finančnim nagrajevanjem (ali kaznovanjem) domov

Hvala za vabilo na sestanek. Še bi rada sodelovala pri tem projektu. Po poklicu sem anesteziologinja, delam tudi v multidisciplinarnem timu za paliativno oskrbo in ni mi vseeno, kako živijo starejši. Nekoč mi je oče rekel: veš, starost pa res ni lepa…( pa je živel do smrti doma).

Na staranje ne moremo dosti vplivati, na skrb za ostarele pa moramo.

Lep pozdrav, APG

21. avgust 2020

Zagovornik načela enakosti sporoča, da podaljšuje rok za izpolnitev spletne ankete, s katero želijo doseči glasove stanovalcev, njihovih svojcev ter zaposlenih v domovih za starejše in iz prve roke izvedeti o njihovih izkušnjah med razglašeno epidemijo.

Pri Zagovorniku so se odločili anketo podaljšati do konca avgusta.
Soočajo se z izzivom dostopnosti do stanovalcev domov, njihova iskrena želja pa je imeti čimveč respondentov prav v tej skupini. Anketo so, da bi olajšali dostopnost, pripravili tako v elektronski obliki kot v obliki za tiskanje.
Anketo je možno izpolnjevati na papirju, elektronsko na računalnikih, tablicah in pametnih telefonih, ali poklicati Zagovornika in jo reševati po telefonu ob pomoči zaposlenih pri Zagovorniku. Vse navedeno na povezavi spodaj:
http://www.zagovornik.si/anketa-o-polozaju-stanovalcev-domov-za-starejse-podaljsana-do-31-avgusta/

Železna cesta 16, 1000 Ljubljana, Slovenija
T: +386 (0)1 4735 545
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
www.zagovornik-rs.si

Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je 19. avgusta 2020 organizirala okroglo mizo – posvet, na katerega smo povabili stanovalce in sorodnike stanovalcev domov starejših in druge, ki nam sporočajo pobude za bolj kakovostno in dostojno življenje starejših. Zaradi omejitev, povezanih s pandemijo koronavirusa, nismo vabili širše javnosti in medijev.
V razpravi, kjer so dobili besedo vsi prisotni, je bilo ponovno poudarjeno, da vse vlade v zadnjih 20 letih niso naredile dovolj, da bi izboljšale položaj starejših - tistih, ki bivajo v domovih, ki čakajo na prostor v domu, doma in še posebej tistih, ki čakajo na pomoč na domu, mnogi tudi hudo bolni, a nimajo možnosti dostojne paliativne oskrbe.
Ker se stanje na področju celovite oskrbe starejših slabša, Zakona o dolgotrajni oskrbi pa še ni, je nujna takojšnja akcija, zato poziv vladi, da izkoristi vsa strokovna znanja, razpoložljiva sredstva in podporo civilne družbe za nujne sistemske in druge spremembe na področju kakovosti življenja starejših tako v domovih starejših kot v domačem okolju.

Poudarjeno je bilo tudi, da je veliko dobrih domov, izjemno strokovnih in predanih zaposlenih, ki dobro skrbijo za naše matere, očete, babice in dedke, da pa je preveč tudi slabih praks, ki jih je treba odpraviti: z večjim sodelovanjem s sveti stanovalcev, s sorodniki tistih stanovalcev, ki ne morejo izraziti svojih želja in potreb, z večjim razumevanjem vodstev domov, boljšim vodenjem zavodov, stimulativnim nagrajevanjem zaposlenih, z bolj jasnimi navodili z obeh pristojnih ministrstev glede korona situacije, s strpnim dialogom in učinkovitim nadzorom.

Več prisotnih je izrazilo tudi pripravljenost, da svoje predloge, zgodbe in stiske delijo tudi z mediji.
V kratkem bomo vsem pristojnim poslali vsa sporočila/predloge za sistemske in vse druge nujne spremembe, ki so jih z nami delili stanovalci domov, njihovi sorodniki in drugi udeleženci okrogle mize.

Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti

Stanovanjske skupnosti starejših

Marta Satler

Zakaj bivalna skupnost

Koronavirus je pokazal, kako ranljiva in pozabljena je populacija starejših v Sloveniji in vsaj upamo, da bodo odločevalci zdaj tudi za 600.000 starejših, ki smo že od osamosvojitve odrinjeni na rob družbe, namenili več pozornosti in sredstev.

Država misli, da je to generacija, ki je dovolj premožna, saj večina živi v lastniških stanovanjih in hišah, zato se za naše stanovanjske probleme ne zmeni in tudi ne vlaga v gradnjo domov za starejše.

Ko smo bili mladi, je bilo možno dobiti kredit za gradnjo hiše, podjetja so imela stanovanjske sklade, ki so omogočali najem družinskih stanovanj, kasneje je pa bilo ta stanovanja po »Jazbinškovem zakonu« možno odkupiti.

Hiše smo zidali za velike družine, zdaj so stare in v njih bivamo sami, stanovanja v starih soseskah so brez dvigal, kar starejšim onemogoča gibanje, kar naprej se vrstijo popravila (fasade, menjava oken, beljenje), česar s skromno pokojnino ne zmoremo.

Ne le pomanjkanje postelj v domovih za starejše, pesti nas predvsem pomanjkanje normalno nagrajenega osebja - oskrbovalcev, ki bi skrbeli za tiste starejše, ki so od njih odvisni. Zato je nujna korenita sprememba v razmišljanju vseh tistih, ki naj bi za to področje poskrbeli. Oskrba na domu, oskrbovana stanovanja, domovi za starejše – vse to izgubi smisel, če ni ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, ko sam kakšne stvari ne zmoreš več. Skromne pokojnine nam ne omogočajo plačila dodatnih storitev!

V pehanju za denarjem smo na solidarnost kar pozabili, čeprav je naša država imela in še ima ljudi, ki radi pomagamo drug drugemu. Zato bi bila ena od rešitev gradnja večjih stanovanj ali hiš za stanovanjske skupnosti, kjer bi v enem gospodinjstvu lahko živelo več,starejših, vsak v svoji sobi s kopalnico, da ohrani zasebnost in s skupno kuhinjo, jedilnico in dnevnim prostorom za druženje.

Za koga je primerna in kje

Stanovanjska skupnost je primerna za ljudi že po 60. letu, lahko so samski ali v zvezi, biti pa morajo dovolj samostojni za življenje v skupini in se pripravljeni prilagoditi drugim. Seveda za vsakega to ni primerno, če bi bilo stanovanj za s stanovanjske skupnosti dovolj, bi pa s tem razbremenili pritisk na DOS in predvsem bivanje pocenili. Načrtovalci bi morali misliti na to, da bi bilo možno izbrati bivanje v različnih okoljih, predvsem v bližini sedanjega doma, kjer imajo ljudje razvito socialno mrežo. V taki skupnosti bi lahko živeli 15 do 30 let po upokojitvi, oz. dokler bi lahko še sami skrbeli zase, ob bolezni ali demenci, pa bi šli v DOS ali negovalno bolnišnico. Ne bi bili osamljeni in ne v breme svojcem, saj bi drug drugemu pomagali.

Bivanje na domu ali v oskrbovanih stanovanjih

Zaenkrat država Slovenija še ne razmišlja v tej smeri. Poudarek je na čim daljšem bivanju na domu, v domačem okolju, ob zunanji pomoči ali pa gradijo oskrbovana stanovanja, kjer naj bi oskrba po potrebi prihajala za dodatno plačilo iz servisnih služb. Vse lepo in prav, dokler je takih stanovalcev malo, saj vemo, da ljudi, ki bi bili pripravljeni poskrbeti za starejše na njihovih domovih, ni lahko dobiti, da o ceni take oskrbe niti ne govorimo.

Moje izkušnje

Kot upokojenka, ki je vse življenje delala na raziskovalnem področju, tudi zdaj vedno rada sodelujem pod geslom: Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredila prvič! Tako že 20 let kot prostovoljka počnem zelo različne stvari in se pri tem učim. Že 10 let proučujem različne oblike bivanja starejših in se trudim, da bi odločevalci razumeli, da starejši nočemo biti v breme otrokom in državi, žal pa sami brez pomoči ne zmoremo živeti. Moje zanimanje je zdaj osredotočeno na sobivanje, obliko bivanja starejših, ki so še dovolj vitalni in pripravljeni pomagati drug drugemu. Temu je bilo namenjeno enomesečno bivanje s stanovanjski skupnosti, da sem na lastni koži občutila, da je mogoče!

Stanovanjske skupnosti Davča

Tri leta že deluje stanovanjska skupnost v Davči nad Železniki, sredi zelenja na višini 1000 m. Lastnik turističnega objekta se je odločil svoje počitniške enote (soba s kopalnico) oddati starejšim v dolgotrajen najem. Prijavljeni so kot na začasnem bivanju (občina Železniki), zato imajo tam tudi zdravnika in so v primeru bolezni deležni zdravstvene nege patronažne službe. Mene je ta način sobivanja že leta zelo zanimal, ker sem stara 75 let, aktivna na različnih področjih in družabna, zato ne želim živeti sama, zaprta med štirimi stenami. V juniju 2020 se mi je ponudila prilika, da sem cel mesec preživela v tej skupnosti.

Število upokojencev se tam spreminja, prvi sobivajo že več kot tri leta, junija pa nas je bilo 9 v starosti od 62 do 81 let - osem žensk in en moški. Vsi smo bili samski, vdove in ločenke.

Objekt zajema 9 lepo opremljenih bivalnih enot s tušem in TV, kar omogoča zasebnost, skupno prostorno kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor s TV, pralnico s sušilnico, dve pokriti terasi in en distanciran razgledni paviljon za druženje.

Program je dodobra izdelan in se ga vsi držijo. Vsak pospravlja svojo bivalno enoto, skupne prostore pa po tedenskem razporedu, glede na njihove fizične sposobnosti. Vsak torek po zajtrku sedejo za mizo in naredijo jedilnik za naslednji teden. Vsak lahko predlaga kakšno njemu ljubo jed, nato določijo, kdo bo kakšen dan kuhal in kdo bo pomagal, če bo dela preveč. Zanimivo se mi je zdelo, kako mirno in usklajeno je potekalo dogovarjanje, ko smo pripravljali jedilnik. Takrat naredijo tudi spisek živil, ki  jih potrebujejo za kosila in vsak član pove, kaj želi za zajtrke in večerje, kar si pripravljajo sami. Dve osebi se naslednji dan peljeta s skrbnikom v Železnike po nakupih. Za vsak teden naredijo nato razdelilnik stroškov in jih sproti poračunajo. Skrbnik poskrbi tudi, če mora kdo k zdravniku, prinese zdravila iz lekarne,…

V času kosila se vsi zberejo za dolgo mizo, zajtrkujejo pa različno, ker tudi vstajajo različno. Skupaj pa po zajtrku pijejo kavo in po želji še po kosilu. Zvečer se srečajo v jedilnici le tisti, ki si kuhajo toplo večerjo, ostali pa gredo zgodaj v svoje sobe.

Na oknih in koritih okrog hiše je veliko rož, imajo tudi rastlinjak in vrt, za tiste, ki radi vrtnarijo. Veliko je možnosti za sprehode, ali pa posedanje, branje, reševanje križank, igranje družabnih iger in klepet.

Dobre strani sobivanja v skupnosti

• bivanje je poceni in zato primerno za naše pokojnine;

-    v skupnost lahko prideš za stalno ali pa, če je prostor, le za določeno obdobje;

-    v primeru težje bolezni ali demence je treba skupnost zapustiti;

• v taki skupnosti ni osamljenosti, ki je v starosti, če živiš sam, najbolj pereča;
• hrana je dobra, saj jedilnik sami izberejo in na mizo pride takoj po kuhanju;
• vsaj enkrat tedensko lahko predlagaš svojo najljubšo jed;
• vsi stanovalci so enakopravni, vse probleme rešujejo s pomočjo skrbnika;
• vedno se lahko umakneš v svojo sobo - svoj svet;
• zmanjšajo se strahovi, ker veš, da nisi sam, da vedno lahko dobiš pomoč;
• izhodi so povsem prosti in vedno se ti na sprehodu lahko kdo pridruži;
• lahko dobiš obisk ali pa odideš za več dni – počutiš se kot turist;
• ljudje so bolj tolerantni, ker se zavedajo, da bodo še dolgo živeli skupaj;
• zavedaš se svojih napak, ker ti drugi postavijo ogledalo in se učiš;
• perejo skupaj ali pa vsak sam in sami skrbijo za svoje perilo in posteljnino;
• narava je čudovita, obdan si s kravami, telički, konji, osli, pujski, kokoškami;
• vse to pa obkrožajo visoki hribi, posejani z redkimi kmetijami;

Pred to izkušnjo sobivanja v Davči sem se zavzemala, da bi bila skupina čim bolj homogena po interesih, zdaj se mi pa zdi, da to ni potrebno. Tudi stopnja izobrazbe in starost ne igrata posebne vloge, še zaželeno je, da so različno stari. Starejši imajo toliko različnih izkušenj, da čez daljši čas skupnega bivanja to ni več pomembno.

Zelo pomemben je dober skrbnik - mentor skupine, ki zna sproti rešiti vse probleme. V Davči ga vsekakor imajo!

Razmišljanja za prihodnost

Pogrešala sem več družabnosti, vendar sem prepričana, da bi se s časoma to lahko spremenilo. Tukaj so stanovalci, ki so v življenju predvsem trdo delali, zato tega ne pogrešajo, glavna zabava jim je gledanje TV.

Sobivanje v skupnosti seveda ni primerno za vsakogar, bi pa jaz že zdaj lahko živela tam. Če bi bilo takih skupnosti več, širom po Sloveniji, sem prepričana, da bi mnogi, ki zdaj s strahom v preveliki hiši čakajo zimo in ne vedo, kaj storiti z velikim vrtom, ki ga sami ne morejo več obvladati, desetletje ali dva preživeli na tak način.

Vlasta Iljič Brecelj
Bevkova 8
5270 Ajdovščina

Direktorat za dolgotrajno oskrbo
Ministrstvo za zdravje
Štefanova ulica 5
1000 Ljubljana

ZADEVA: Domove za starejše smo spremenili v hiralnice

Spoštovani!

Oglašam se kot hčerka gospe, ki je skoraj tri leta bivala v domu za starejše.

Na spletni strani doma, kamor sta se preselila z očetom, nas je vabilo geslo: »Vi ne morete biti vedno zraven, mi smo lahko!« Sprva sem hodila le na popoldanske družabne obiske , zelo hitro pa sem opazila, da to ne bo dovolj. Čas, ki sem ga prebila v domu, se je vedno bolj raztegoval, vedno bolj sem se morala vključevati v njuno vsakodnevno oskrbo, če sem želela, da je bilo zanju dobro poskrbljeno. Pomanjkljivosti v sistemu našega institucionalnega varstva sem opažala na vsakem koraku, še zlasti pa je to postalo očitno po smrti mojega očeta, ko je ostala mama, ki živi z demenco, v domu sama.

Kar dve desetletji smo domsko oskrbo v Sloveniji zanemarjali, posledica tega je prenatrpanost domov in huda kadrovska podhranjenost. V praksi to pomeni, da se morajo starostniki ves čas podrejati kasarniškemu sistemu, za individualne potrebe starostnikov ni časa. Od tuje pomoči odvisni so tako po domovih lačni in žejni, ker ne dobijo dovolj pomoči pri hranjenju in pitju. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 1. člen: varstvo pred sleherno obliko telesne zlorabe, ki vključuje trpinčenje in zanemarjanje, nedohranjenost in dehidracijo.) Pri posamezniku, ki potrebuje pri negi več od rutinsko odmerjenega časa, se takoj ugotavlja nesodelovanje in »poslabšanje bolezni« ter se mu predpisuje antipsihotike. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 1. člen: varstvo pred sleherno zdravstveno zlorabo, vključno z neustreznim, nepotrebnim in pretiranim zdravljenjem.) Če je v domu sto stanovalcev, se delovna terapevtka ukvarja le s petnajstimi »najbolj perspektivnimi«, fizioterapevtka pa le z dvajsetimi oskrbovanci. Ostali so prepuščeni sami sebi. ( Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 4. člen: pravico imate uživati ukrepe, ki preprečujejo slabšanje vašega telesnega stanja – ali pa ga izboljšujejo – in ki v največjem mogočem obsegu krepijo vašo samostojnost.) Kot zdravnica ugotavljam tudi pomanjkljivo strokovno znanje osebja, prepozno razpoznavanje npr. znakov akutnih bolezni  in predolgo zavlačevanje s pričetkom zdravljljenja. (Evropska listina pravic in odgovornosti starejših, 4. člen: pravico imate do kakovostnih, pravočasnih in dostopnih zdravstvenih storitev, pravico imate, da za vas skrbijo ljudje, ki imajo potrebna znanja in ustrezno podporo.)

Veseli me, da se je po epidemiji  s Covid 19 v Sloveniji našlo nekaj dodatnega denarja za investicije v domove in za zaposlovanje. Bojim pa se, da samo novi zidovi – nove kasarne in nekaj dodatnega kadra ne bo izboljšalo položaja starostnikov. Zdi se mi nujen tudi nov pristop, sprememba filozofije in uvedba drugačnih, bolj v človeka usmerjenih modelov oskrbe, kakor jih že poznajo v razvitem svetu. Sprememba miselnosti je dolgotrajen proces, ki zahteva smele programe izobraževanja, neposredno mentorstvo učnih sester pri končnih izvajalcih in spremljanje ustreznih kazalcev kakovosti.

Marca je Slovenijo dosegel Covid. V želji po »zaščiti najranljivejših« so bili starostniki v domovih več mesecev odrezani od svojcev. Po skoraj treh mesecih so se obiski v domovih pričeli postopoma sproščati. Naši starši so bili shujšani(moja mama je v treh mesecih zgubila 9 kg), otopeli, zasedeni na vozičku, oslabeli… Svojci smo bili prisiljeni svoje obiske spremeniti v ciljno naravnan projekt:  vsak dan znova smo morali dosegati cilj primerne hidracije, cilj ustreznega vnosa dnevnih kalorij, cilj krepitve mišične moči in gibljivosti, cilj socialne interakcije in človeškega stika…  Po enem mesecu trdega dela se je stanje pri moji mami dokaj zadovoljivo popravilo.

Po epidemiji Covid 19 sem zaprosila za vpogled v mamino zdravstveno dokumentacijo. V njen karton je bil vložen obrazec z nedvoumnim naslovom: Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi v času epidemije Covid 19. V našem domu konzilija ni bilo, saj so se regijski internisti temu uprli iz etičnih razlogov. Obrazec je delno izpolnil domski zdravnik. V naši regiji je bilo v prvem valu ves čas izrazito malo okužb in prav nobene v domovih za starejše. Listi so bili vloženi v kartoteke stanovalcev »na zalogo«. O tem ni bil obveščen nihče od stanovalcev in niti nihče od svojcev, kar se mi zdi kršenje Zakona o pacientovih pravicah. Zdravniki za razgovor menda kar tri mesece niso imeli časa? Že pred leti sem obiskovala tečaje Hospica in bila na prvih seminarjih paliativne medicine v Sloveniji.  Tak način dela mimo bolnika pa se mi zdi sporen, saj je odklon od bistva paliativne medicine. Zdi se mi, da bi si stanovalci domov zaslužili opravičilo in umik teh listin iz njihovih kartonov.

V začetku julija so naš dom ponovno hermetično zaprli, saj se nam je zgodil Covid. Prvi primer okužbe so odkrili na maminem oddelku, že naslednji dan je bila okužba potrjena tudi pri njej. Kakor da kljubuje vsem mnenjem konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja, je prebrodila Covid praktično brez bolezenskih znakov in bila prva odpuščena iz infekcijske klinike. V domu so širjenje okužbe uspešno zajezili, vendar pa ima ta zgodba o uspehu tudi temno plat. Zaradi preobremenjenosti osebja  so bili vsi stanovalci od prvega do zadnjega (okuženi in neokuženi) zaprti po sobah, ponovno odrezani od svojcev, vse dejavnosti so v trenutku zastale, izvajali so le najnujnejšo nego, stanovalcev niso dvigovali  na vozičke, cele dneve so ostajali v postelji. Ali si predstavljate, kaj ostane od devetdesetletnika, ki en mesec samo leži? Preventivno so se zapirali tudi drugi domovi v okolici, čeprav pri njih ni bilo nobene okužbe. Zapiranje drugič je za stanovalce še hujše kot zapiranje prvič. Bliža se jesen in zima, ko jih čaka zapiranje tretjič, četrtič, petič… Zapiranje postaja nova normalnost, domove za starejše smo spremenili v hiralnice. Zdi se mi, da vam prav to želijo sporočiti iz Skupnosti socialnih zavodov, ko se upirajo rdečim in sivim conam po domovih. Izjava, da naj ostanejo zboleli stanovalci v DSO-jih, če ne rabijo bolnišničnega zdravljenja, saj je to njihov dom, je na prvi pogled sočutna. Vendar se pozablja, da se ob okužbi s Covid 19 domača soba in celoten dom spremenita v ječo, kjer so stanovalci  prisiljeni vegetirati v posteljah le ob najbolj okleščeni oskrbi in biti odrezani od družine, ki daje zadnji smisel njihovemu življenju.

Ko je postala mama uradno nekužna, sem jo odpeljala k sebi domov. Rešila sem svojo mamo. Skoraj tri tedne je samo ležala, ležala je v bolnišnici in ležala v rdeči coni. Bila je zelo oslabela. Če bi ostala v domu, bi ležala še naprej…

 Želela bi rešiti vse mame, pa sem uspela rešiti le svojo. Zato se obračam na vas s prošnjo, da izkoristite vse svoje vzvode za izboljšanje življenja starostnikov po domovih! Ljudje ne potrebujejo večbarvnih con in zapiranja, ljudje potrebujejo človeka vredno življenje.

S spoštovanjem!

                                                                                                             Vlasta Iljič Brecelj

Datum: 10. 8. 2020