V zadnjih letih in še posebej v zadnjem mesecu smo slišali veliko neresnic v zvezi z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ): od svaril pred zdrsom civilizacije in odpiranjem vrat nečlovečnosti do namigov, da bo država začela odstranjevati šibke in bolne ljudi. Nadškof Stanislav Zore oznanja, da zakon namesto sočutja daje vrv, s katero si bodo ljudje končali življenje. Zdravniki govorijo predvsem o svojem moralnem bremenu in ne o trpljenju bolnikov. Dr Matjaž Zwitter, onkolog in medicinski etik, cinično svetuje, naj pacienti, ki želijo umreti, pojedo vsa zdravila, ki jih imajo doma, ne pa da obremenjujejo zdravnika. Drugi svetujejo, naj to »raboto« opravljajo farmacevti, veterinarji ali mesarji, domnevno v njihovih očeh tisti, ki ne dosegajo moralne višine zdravnikov. Nasprotniki tekmujejo z zmerljivkami, ki demonizirajo podpornike zakona in državo (morilci, rablji, zastrupljevalci, satanisti, bogokletniki, trgovci z organi, prodajalci smrti, kultura smrti, industrija smrti, državno ubijanje, čiščenje bolnih in starih, varčevalno ubijanje, klavski model, žetev organov, barbarstvo, vrnitev v nacizem). Psovke prihajajo predvsem iz cerkvenih krogov, konservativnih političnih strank, ideoloških medijev in spletnih komentarjev. Ustvarjajo strah in preprečujejo racionalno razpravo. Dokazujejo zgolj to, da nasprotniki zakona nimajo močnih argumentov; zmerjanje razkriva njihovo intelektualno nemoč. Ti ljudje, ki se razglašajo za globoko moralne, verne in človekoljubne, te lastnosti očitno pripisujejo samo sebi, medtem ko svoje sosede, svoje župljane, sodržavljane ter stanovske kolege doma in v državah, kjer je PPKŽ dovoljena in varna, razglašajo za ljudi, ki pobijajo ali bodo pobijali svoje starše ali prodajali njihove organe.
Večina teh napadov ne zasluži resnega komentarja: vsakomur je jasno, da gre za namerno širjenje neresnic, ne za argumente. Nekatere katastrofične napovedi pa zvenijo bolj prepričljivo, ker se sklicujejo na tuje izkušnje ali na scenarije, ki bi bili res mogoči v sistemu brez pravil in nadzora. Namen teh trditev je vplivati na ljudi, ki še niso povsem odločeni. V nadaljevanju bom naštel najpogostejše med njimi in dodal argumente, ki jih zavračajo.
NERESNICA
PPKŽ se bo masovno zlorabljala.
Če bi te trditve držale, bi bili svetovni mediji preplavljeni z aferami, sodnimi postopki in javnimi škandali, države pa bi PPKŽ opuščale. Toda nič od tega se ni zgodilo. Nasprotno – število držav, ki sprejemajo PPKŽ, narašča. V teh državah ljudje o smrti govorijo bolj stvarno in z manj strahu, bolniki in svojci pa doživljajo manj stisk in negotovosti. PPKŽ ne povečuje zlorab – povečuje preglednost. Zlorabe se dogajajo tam, kjer je smrt tabu in se odločitve sprejemajo v tišini, ne pa tam, kjer je pot do konca jasno urejena, dokumentirana in nadzorovana.
NERESNICA
PPKŽ je legalizacija samomora, proti kateremu se borimo.
Ta trditev izhaja iz namernega in nestrokovnega enačenja dveh popolnoma različnih dejanj. Samomor je impulzivno dejanje v trenutku obupa, depresije ali osamljenosti. Naloga zdravstva in družbe je, da samomorilnost zazna in samomore preprečuje, k čemur bo prispevala tudi obravnava takih oseb, če bodo zaprosile za PPKŽ. Pri PPKŽ gre za premišljeno odločitev neozdravljivo trpečega človeka. Odločitev se večkrat preverja in vključuje oceno psihiatra o pacientovi sposobnosti odločanja o sebi.
NERESNICA
Zdravniki, ki so zavezani zdravju in življenju, bodo prisiljeni ubijati.
Nobene prisile ne bo. Zakon sicer nalaga sodelovanje pri PPKŽ vsem lečečim zdravnikom, ki so v Sloveniji javni uslužbenci – za razliko od večine drugih držav, kjer so zdravniki vsaj v osnovnem zdravstvu zasebniki, ki se z državo lahko pogajajo za novo storitev. (Zato se je Slovenija z epidemijo Covida-19 spopadla precej uspešneje kot države z zasebnimi izvajalci.) Zakon pa omogoča ugovor vesti, tako da bodo pri PPKŽ sodelovali le tisti zdravniki, ki postopek razumejo kot skladen z njihovo etiko in strokovno odgovornostjo. Če že govorimo o prisili, se ta danes izvaja nad bolniki: prisiljeni so živeti dlje, kot bi si želeli, čeprav prosijo, naj se njihovo trpljenje konča.
NERESNICA
PPKŽ izriva paliativno oskrbo, ki lahko poskrbi za vse trpeče ljudi.
Tudi najboljši paliativni centri priznavajo, da obstaja skupina bolnikov (3–5 %), pri katerih telesnega in duševnega trpljenja ni mogoče olajšati kljub skrbni paliativni obravnavi. Trditev, da paliativna oskrba lahko poskrbi za vse umirajoče bolnike, ni strokovno, temveč idealizirano stališče. PPKŽ in paliativna oskrba si ne konkurirata, temveč se dopolnjujeta. V več državah se je pokazalo, da je razprava o PPKŽ spodbudila krepitev paliativne oskrbe. To se dogaja tudi v Sloveniji.
NERESNICA
Ljudje bodo pod pritiskom svojcev, da izberejo smrt.
PPKŽ je eden najbolj nadzorovanih postopkov v medicini. Odločitev se preverja več tednov, vključuje pogovore z najmanj tremi med seboj neodvisnimi zdravniki, natančno oceno razumevanja posledic ter večkratno potrditev, da pacient pri svoji želji vztraja. Če obstaja najmanjši dvom o prostovoljnosti, se postopek ustavi. Pritiska dedičev seveda ni mogoče povsem izključiti , vendar je tak pritisk ali celo nezakonito poseganje v bolnikovo življenje v urejenem postopku PPKŽ veliko lažje zaznati kot danes, ko se morebitna kazniva dejanja lahko dogajajo v tišini za štirimi stenami. PPKŽ je za takšne namene najslabša možna pot, saj se med postopkom lahko razkrije poskuse zlorabe.
NERESNICA
Bolniki se bodo odločali za smrt, ker nočejo biti breme za svojce.
Ni podatkov, da bi se k PPKŽ pogosteje zatekali ljudje iz socialno ali ekonomsko prikrajšanih okolij. Prav nasprotno: večina prosilcev je nadpovprečno izobraženih in materialno preskrbljenih. To niso posamezniki, ki bi se počutili kot breme, temveč ljudje, ki znajo jasno izraziti svojo voljo.
Vzroki za njihovo željo po PPKŽ so napredovale oblike raka, hude nevrološke in druge kronične bolezni ter izguba samostojnosti in nadzora nad lastnim telesom, s tem pa tudi izguba smisla življenja in identitete. Občutka dolžnosti do svojcev raziskave ne zaznavajo med glavnimi razlogi.
NERESNICA
Na Nizozemskem ubijajo ljudi brez njihove privolitve.
Na Nizozemskem zabeležijo posege, ki so bili zaradi pacientove neprisebnosti izvedeni brez njegovega soglasja in so se končali s smrtjo, na primer paliativno sedacijo, odklop z respiratorja in zdravljenje z dvojnim učinkom, kot evtanazijo brez privolitve. Ta dejanja se v Sloveniji sploh ne registrirajo. Transparentno beleženje vseh postopkov, ki se v tej državi zaključijo s smrtjo, nasprotniki PPKŽ namerno potvarjajo. Neprostovoljne evtanazije – torej usmrtitve pacienta, ki bi pri polni razsodnosti temu nasprotoval, na Nizozemskem ni.
NERESNICA
V Kanadi 15 odstotkov organov prihaja od evtanaziranih pacientov.
Resnica je drugačna: med ljudmi, ki se odločijo za PPKŽ, je 15 odstotkov takih, ki izrazijo željo po darovanju svojih organov kot plemenito dejanje pred smrtjo. Za predsmrtno darovanje se seveda odločajo tudi mnogi drugi, tako da je med vsemi darovalci organov v Kanadi manj kot 1 odstotek tistih, ki so umrli v postopku PPKŽ. Njihove donacije so prostovoljne, dvakrat pisno potrjene, večstopenjsko preverjene in ločene od postopka PPKŽ.
Slovenija že dolgo spodbuja vnaprejšnjo odločitev za darovanje organov in postavlja take posameznike za vzgled. Nobenega razloga ni, da bi bilo to sporno pri ljudeh, ki zaprosijo za PPKŽ. Gre za zadnji izraz solidarnosti in pripadnosti človeški skupnosti.
NERESNICA
V nekaterih državah se z organi umrlih trguje in bogati.
Gre za nizkotno laž, namenjeno zastraševanju ljudi. V dvajsetih letih izvajanja PPKŽ ni bil v tujini zabeležen niti en primer prodaje organov ali kakršne koli druge finančne koristi. V vseh državah, kjer je PPKŽ dovoljena, je trgovanje z organi strogo prepovedano, darovanje pa je prostovoljno, natančno dokumentirano in nadzorovano. Si sploh lahko zamislimo, da bi tako trgovanje potekalo, neizogibno ob udeležbi zdravnikov, in ga nihče ne bi zaznal?
NERESNICA
PPKŽ poraste pred dopusti, ker želijo bolniki razbremeniti svojce.
Trditev ne drži in izvira iz zgrešene analogije z evtanazijo hišnih ljubljenčkov, ki res nekoliko naraste pred poletnimi dopusti, ker lastniki bolnih živali ne morejo zagotoviti njihove oskrbe. Nasprotniki so ta podatek brez sramu prenesli na ljudi. V državah, kjer je PPKŽ dovoljena, ni ugotovljenega nikakršnega sezonskega porasta. To je tudi praktično nemogoče, saj PPKŽ ni nekaj, kar bi bilo mogoče “urediti” v tednu dni. Gre torej za mit, namenjen vzbujanju strahu in krivde. Hkrati je globoko žaljiv do bolnikov, ki neznosno trpijo, do njihovih svojcev in do zdravnikov, ki v postopku sodelujejo.
NERESNICA
Zakon pomeni zdrs v nacistično evgeniko.
To je ena od najbolj grozljivih manipulacij. Nacisti so proti njihovi volji pobijali »manjvredne« bolnike in pripadnike izbranih etničnih skupin. Nasprotno PPKŽ pomaga ljudem, ki sami prosijo za smrt, ker jim je trpljenje postalo neznosno. Kdor ta dva postopka izenačuje, dela krivico tako trpečim ljudem danes kot žrtvam nacizma nekoč.
NERESNICA
Kdor podpira PPKŽ, podpira kulturo smrti.
To ni argument, temveč obtožba, namenjena utišanju in moralni diskvalifikaciji zagovornikov. Nihče, ki podpira PPKŽ, ne slavi smrti. Prav nasprotno – zagovarja življenje, ki ima za človeka vsebino, smisel in dostojanstvo, ter pravico, da ne ostane ujet v neznosnem trpljenju, ko življenje postane zgolj podaljševanje bolečine.
Ironija je, da tisti, ki govorijo o »kulturi smrti«, branijo sistem, v katerem je človek prisiljen trpeti, tudi ko jasno pove, da tega ne zmore več. To ni obramba življenja, temveč obramba trpljenja – vztrajanje pri načelu ohranjanja telesa za ceno človeka.
Zagovorniki PPKŽ stojijo na strani človeka – njegove bolečine, njegove želje po dostojanstvu in njegove pravice, da ostane gospodar svojega življenja tudi takrat, ko se izteka. Zakon o PPKŽ ne daje državi pravice, da koga ubije; prav nasprotno, moč daje posamezniku; da ne postane ujetnik tuje volje, institucije ali ideologije.
Zakon je namenjen vsakomur, čeprav se bodo po pomoč zatekli le redki; nihče med nami ne ve, ali bomo med njimi tudi sami. Vsem prinaša isto vrednoto: možnost odločanja. Blaži tesnobo ob misli na morebitno trpljenje ob koncu življenja, saj bomo sami odločali, kako bomo takrat ravnali. Tistim, ki PPKŽ iz moralnih ali verskih razlogov ne bodo izbrali, zakon ne jemlje ničesar; njihova odločitev ostaja nedotakljiva. Pravica do PPKŽ nikogar ne zavezuje, da jo uporabi - le omogoča, da vsak človek svobodno sledi svoji vesti.
PPKŽ je pravica, izpeljana iz temeljnih človekovih pravic do dostojanstva in avtonomije: da o svojem telesu, svojem trpljenju in svojem koncu odločamo sami. To ni kultura smrti. To je kultura sočutja in spoštovanja človeka do zadnjega trenutka.
Na referendumu bomo odločali o tem, ali bomo tudi v zadnjih trenutkih svojega obstoja še vedno suvereni nad samim seboj – ali pa to suverenost prepustimo drugim. Gre za vprašanje, ki presega politiko, vero in medicino; dotika se našega lastnega razumevanja človeka, svobode in dostojanstva. Zato te odločitve ne smemo prepustiti drugim.
dr. Dušan Keber v Objektivu, 21. 11. 2025
