Slovenija se s pripravo zakonske ureditve dolgotrajne oskrbe ukvarja že od leta 2003. Vselej se je zataknilo pri virih financiranja. Sistemski vir financiranja dolgotrajne oskrbe je torej treba najti in upiranje ne vodi nikamor. Pravzaprav nas je pripeljalo do sem, kjer smo zdaj (kako drugače bi bilo, če bi vsi plačevali svoj delež že 20 let). Potencialni uporabniki teh storitev moramo torej ugrizniti v to gnilo jabolko in prav vsi, tudi upokojenci (ki smo mimogrede tudi najštevilčnejši uporabniki), se moramo sprijazniti in prispevati svoj delež. Brez v zakonu navedenih participacij, pač ne bo šlo, sicer bomo spet ostali brez zakona. Seveda se lahko odstotki še dogovorno spreminjajo in popravljajo.
V noveli Zakona o dolgotrajni oskrbi, so poleg ostalih nedorečenih vprašanj, končno opredeljeni tudi viri financiranja. Poleg proračunskih sredstev naj bi preko obveznega socialnega zavarovanja z enoodstotno prispevno stopnjo v nov steber obveznega socialnega zavarovanja, ki naj bi predstavljal temeljni vir financiranja, prispevali delavci, delodajalci, samozaposleni, kmetje ter upokojenci. ZDO torej predvideva, poleg proračuna za financiranje, še trikotnik delojemalci - delodajalci - upokojenci. In vsak vogal trikotnika se divje upira.
Menimo, da bi sistemski vir morali najti v obdavčitvi intelektualne lastnine, nepremičnin in drugega premoženja, vendar trenutno nič ne kaže na to. Gre torej za novi in še ne izvrtani davčni vrtini. Vladi je enostavneje črpati iz obstoječih. V Srebrni niti se zavzemamo za novi vrtini, vendar se vsaka vlada ustraši upora in odpora. Prerivanje znotraj trikotnika pa ne pelje nikamor.
Demografski kazalniki odlašanja rešitve ne dopuščajo. Nerazumni so tudi očitki o prenapeti časovnici, ki jo je v zvezi z zakonom pripravilo Ministrstvo za solidarno prihodnost z ministrom Maljevcem na čelu. Sprašujemo se, kdaj bo torej pravi čas za spoznanje, da je čas že zdavnaj zamujen in da se kopija lomijo na plečih starejših, ki trpijo zaradi nerazumnega odlašanja ureditve dolgotrajne oskrbe, kar kaže na pišmeuhovski odnos politike do starejših. (zgodovinski prikaz praznih obljub zadnjih 20 let v prilogi)
V Društvu Srebrna nit podpiramo prizadevanja za sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi in zato aktivno sodelujemo na vseh posvetovanjih, ki jih vodi Ministrstvo za solidarno prihodnost. Pri tem želimo prispevati k rešitvam, ki bodo odražale odgovoren, sprejemljiv in uresničljiv temelj zakonske rešitve, vendar želimo opozoriti, da se s predvidenim prispevkom upokojencev iz neto pokojnin (če bo uporabljena taka rešitev) ruši pokojninski sistem, ki je že sedaj spričo različnih posegov na meji sprejemljivega, pravičnega in vzdržnega. Opozoriti moramo, da več kot polovica upokojencev ne dosega višine povprečne pokojnine 800 eur in predstavlja le 59 % povprečne plače. Razlika do minimalne pokojnine, ki znaša 687 eur, se pokriva s socialnimi transferji. Z morebitnim prispevkom upokojencev za dolgotrajno oskrbo bi se znižale že tako nizke neto pokojnine. Če naj bi se predviden prispevek zaposlenih pokrival iz bruto plač, je taka rešitev do upokojencev dodatno diskriminatorna, na kar opozarjajo tudi v ZDUSU. Za tiste z najnižjimi pokojninami - kot so prejemniki varstvenega dodatka ali drugih socialnih transferjev, se npr. v zakonu lahko določi, da bo "njihovih" 6 ali 7 evrov doplačeval pristojni CSD oz. država.
Pri opredelitvi virov financiranja dolgotrajne oskrbe gre torej za politično odločitev, ali breme preložiti na upokojence in uporabnike storitev ali prerazporediti proračunske izdatke v korist krepitve socialne države. Financiranje dolgotrajne oskrbe najbolj ranljivega dela populacije v družbi je vprašanje politične volje in moč države se kaže prav v odnosu do najbolj ranljivih. Zagotovo so pri iskanju virov financiranja še druge možnosti, ki jih predlog zakona (še) ni upošteval. Nov socialni steber naj bi temeljil na trdnih ekonomskih in političnih temeljih, utemeljenih na novem medgeneracijskemu družbenemu dogovoru, kar je za tako pomembno vprašanje nujno potrebno.
Predsednica Društva Srebrna nit
Anita Caruso
