Pismo hčerke
Moja mama je potem, ko je ovdovela in je bila po cele dneve sama doma, izrazila željo, da bi šla v dom. Življenje v domu ji je dalo novega zagona, oživela je, dobro se je počutila v družbi vrstnikov. Predvsem pa je bilo življenje bogatejše zaradi vrste kulturnih in socialnih dogodkov in srčnega kot prijaznega osebja ter skrbnega zdravnika. Skratka, poskrbljeno je bilo za skromno udobje, ki pa ga neprimerno okolje in stavba ne zagotavljata. Vsakokrat, ko sem jo obiskala, sem v domu rada pojedla kosilo z njo in se družila s sostanovalci.
Potem pa je prišel marec in zaprtje doma. Sosednja bolnišnica jih je obvestila, da bolnikov ne bo sprejela, zato je zdravnik odredil, da se prebivalci doma dobesedno zaprejo v sobe, nobenega druženja v skupnih prostorih. Za mamo kot tudi vse ostale ŠOK. Nobenega stika ne z notranjim ne z zunanjim svetom, razen video klici preko telefonov,nobenega gibanja. To za starega, že tako oslabljenega človeka pomeni, da je ves dan v tišini in na postelji, mišice in um pa slabijo. Osebja je za vzorec, ki v tem času poskrbi za najnujnejše. Vse se dogaja izključno v sobi. Dom ni imel okuženih, zato je osebje poskrbelo, da se je mama lahko razgibala in sprehodila po sobi, na tistih nekaj m2. Zaradi pešanja srca in posledične nestabilnosti, je mama tudi padla in se poškodovala na vratu. Dobila je močan antibiotik, ki pa je bil za njeno črevesje premočan. Povzročal ji je driske, bolečine, neprijetne občutke. Zaradi pomanjkanja osebja je trpela tudi njena higiena, kar jo je zelo prizadelo.
Potem so avioni razglasili zmago Slovenije nad virusom. Zopet smo se lahko objeli, nazdravili in skupaj pojedli kosilo v družinskem okolju z vnuki in pravnuki. Tega si je mama najbolj želela, se veselila in živela za to. Prišlo je poletje in virus v dom. Že v prvi fazi zaprtja, je večkrat povedala, da je hudo, da ne želi več tako živeti. Treba je poudariti, da domovi nimajo zadosti kadra za eno cono, kaj šele za tri?? Samo predstavljam si lahko, kako se je počutila, ko je gledala prikazni v skafandrih, ki jih ni ne slišala ( star človek slabo sliši) ne videla v oči, nobene tople besede, nobenega objema, nobenega stika z domačimi niti po telefonu, ne vem koliko je sploh pojedla, kakšne so bile higienske razmere, saj dom ni obvladoval situacije niti v normalnih pogojih delovanja. Vse te razmere so ji porušile imunost. Napadel jo je virus in zaspala je pri 90 letih. Njeno oslabljeno srce ni zdržalo tega stanja, njen um pa se ni želel boriti. Psihično, telesno in imunsko je shirala. Vedno bo imela svojo številko kot umrla s covid 19 leta 2020.
In ker sem to spremljala in doživljala z mojo mamo sem globoko prepričana, da se to dogaja med starostniki po domovih. Že spomladi je vlada govorila o hujšem drugem valu, pa se zanj ni pripravila. Danes v hladni jeseni, ko se bliža zima, ob zaprtih hotelih, najbolj rizične skupine premešča v mrzle telovadnice kot da so neki navadni paketi. Vsi podatki kažejo, kdo je najbolj ranljiv, pa je za njih najmanj poskrbljeno, zato bodo še naprej umirali tako kot je moja mama. Krivec bo vedno covid, saj druge respiratorne bolezni so čudežno izginile. Ukrepi, s katerimi vlada krči pravice ljudi, pa jih spravlja v vedno večji obup - depresije, agresije, vrstijo se umori, samomori...
Tako rigorozni ukrepi očitno ne dajejo želenih rezultatov. Mogoče bi kazalo življenje sprostiti in zaživeti z virusom, seveda pa ustrezno poskrbeti za najbolj ranljive skupine in se jim posvetiti na način, ki ga bo predlagala stroka in ne politika.
Hvala, ker sem lahko delila moje mnenje z vami.
Lep pozdrav
